Pregled sejma Photography Expo: XXI. Moj Pacifik

Na voljo so razstave in predstavitve. O nekaterih izmed njih se v fotografski skupnosti po zaključni slovesnosti še vedno aktivno razpravlja. To je značilnost dogodka. Takšen dogodek je bil letošnjo jesen XXI. Moj Tihi ocean” v galeriji Tretjakov, Krymsky Val. Projekt sta zasnovala in izvedla kustosa projekta “FotoFond – fotografsko ozemlje” skupina RIA Novosti , Kirill Vasilenko in Anastasia Davydova

1. Sergej Maksimišin. Indonezija

FotoFond – ozemlje fotografije” se je zbrala zlata zasedba udeležencev, med njimi edina Rusinja, ki je prejela Zlato oko najvišja nagrada World Press Photo , dobitnica štipendije Eugene Smith ena najprestižnejših fotografskih štipendij na svetu , edini Slovenščina fotograf iz znane francoske agencije Magnum Photos ter nagrajenci Slovenščinah in mednarodnih fotografskih tekmovanj, katerih dela so v največjih Slovenščinah in tujih muzejskih zbirkah, galerijah in zasebnih zbirkah ter so objavljena v vodilnih mednarodnih publikacijah. Vsi so različni, vsak ima svojo vizijo, rokopis in tehnike. Zato so avtorjeva dela na razstavi tako raznolika: črno-bela in barvna, narejena z digitalnimi in filmskimi fotoaparati, širokimi in dolgimi objektivi ter monokularji – prikazujejo glavne trende v sodobni fotografiji.

Projekt se je odlično vklopil v občutljiv prostor Tretjakovske galerije na Krimskem valu in naredil močan vtis s svojo arhitekturo, osvetlitvijo in sodobno predstavitvijo. Poleg dobro natisnjenih del, samostojne predstavitve vsakega avtorja, si je bilo mogoče ogledati diaprojekcijo o državi v digitalnem okvirju in ločen, dobro izveden multimedijski projekt, ki je dal slutiti grandiozen namen organizatorjev.

Andrej Bezukladnikov, ustanovitelj in vodja spletnega portala Fotograf:

– Všeč mi je bil način obvladovanja zapletenega prostora. Včasih greš na razstavo in se ti zdi, da se sprehajaš ob dolgi ograji, s katere monotono visijo fotografije, vzdušje pa je uspavajoče. In tam je življenje, življenje utripa. Prostor je odlično obvladan. Takoj mi ni bilo dolgčas. Doživel sem stanje pustolovščine. Ne veste, kaj vas čaka za vogalom. In vsakič je za vogalom nekaj novega. Veliko stvari je nepričakovanih in neznanih – tako v zasnovi del kot v tem, da so različno velika, poudarjena z barvo okvirjev in podlog ter načinom osvetlitve. Razstava je videti raznolika in dobro uravnotežena. Tudi brez ogleda fotografij uživate, kako zanimive, lepe in nežno predstavljene so. Zelo moderno. Zame je bilo zanimivo!

Uspelo je zbrati tako močno brigado različnih fotografov, ki ustvarjajo tako svetle fotografije, in vidno je, da niso utrujeni, da so sami zanimivi, da želijo biti odkritelji. Menim, da je to zelo uspešen projekt. Ne morem še nikogar posebej izpostaviti: najprej sem šel skozi to razstavo kot skozi gozd, zdaj gledam drevesa. Od tega, kar sem opazil, mi je bil Sergej Trapezin všeč zaradi svojega monokularnega dela. Monokel je nepomemben, vendar on ni nepomemben. Njegovo delo je kot slika, ob kateri si želite meditirati. Pinhasov me je kot vedno navdušil. Zelo mi je bilo všeč delo Nataše Berkutove o Papuancih. Kozyrevu je bila zelo všeč – takšna preprosta fotografija mi je všeč. Takšen minimalizem, ki pove vse. Čist, prozoren, kot zrak, ki ga vdihavate in izdihavate

Alexei Myakishev, udeleženec projekta:

– Imam Tajvan. To je bil moj prvi obisk v Aziji. Kot da bi se odpravili na drug planet. Vse je enako, le da je vse drugačno. Druga kultura, druga miselnost, druge barve, druga država. Vrnil sem se domov in teden dni nisem mogel razumeti, v kakšni resničnosti sem se znašel. Nekaj svojih del sem posnel z digitalnim fotoaparatom in na črno-beli film. Imam približno 30 zvitkov filma in več kot 5000 barvnih slik. Oddala sem vse gradivo. Izbral sem jih približno 200 barvnih in približno 70 črno-belih. Nato so kustosi pregledali in izbrali: nekaj za spletno stran, nekaj za diaprojekcijo, nekaj za multimedijo..

Tajvan je otok z lastnim političnim sistemom. Predvsem si zapomnim ljudi, njihov način življenja, njihovo miselnost. Podzemlje me je presenetilo. Ker nisem poznal hieroglifov, sem se po njem zlahka orientiral. Orientalska tržnica je neverjetna, to je prava paša za oči: veliko majhnih trgovinic, kjer lahko poskusite vse, nenavadne in nenavadne izdelke z nenavadnim okusom. Zanimal me je odnos med ljudmi in oceanom. Moja naloga je bila snemati ljudi čez ocean, vendar sem posnel širšo sliko in skušal izraziti svoje občutke o kraju, o državi.

Tam je vse drugače, druga civilizacija. To je bila zame dobra in koristna izkušnja. Obsežen projekt. Takšni projekti so nujno potrebni. Fotografa spodbujajo, da se odpravi v drugo državo, da ustvari zgodbo, da posreduje svoje občutke – to je vedno spodbuda za nadaljnjo rast in razvoj.

Dmitrij Morgulis, udeleženec projekta:

– Imam Novo Zelandijo, ki je najbolj oddaljena od tega projekta. Novozelandci so zelo zanimivi ljudje, zelo vljudni, izredno navdušeni nad življenjem. Niso videti kot Američani. Vozil sem v strahu, ker je bila to težka naloga. Zelo dolg let z dvema prestopanjema. Težko se je bilo takoj vključiti, saj je časovna razlika, podnebje je drugačno od našega, oni imajo zimo, mi pa poletje. Ali sem bil zadovoljen z izborom? Da, čeprav bi si predstavljal druga dela. Presenetilo me je na primer, da so se odločili za krajinsko delo. Na splošno pa sem zadovoljen z izborom in načinom, kako je bil predstavljen javnosti. Upam, da bodo kustosi projekta sodelovali z nami in omogočili razstavo tudi v drugih mestih. Z veseljem bi na primer želel, da se odvija v Habarovsku. To je prvi obsežni fotografski projekt v Rusiji. Verjetno bo sledil še drugi in tretji. Vendar smo bili prvi. Bili smo prvi!

Mikhail Dashevsky, fotograf, udeleženec projekta:

– Bil sem na Kitajskem, v Šanghaju. Predstavljajte si, da ste prišli v Moskvo iz druge države, da še nikoli niste bili tukaj, da ne razumete rusko in da boste razumeli moje občutke. Najbolje bi bilo, če bi šli fotografirat znamenite “moskovske” znamenitosti. Bog se me usmili. Želel sem narediti nekaj fotografij razpoloženja. Vzela sem jih. Tri dni sem imel tolmača, nato pa sem delal sam.

Kako sem se pripravil na potovanje? Kupil sem zemljevid in vodnik. Prevajalca Sašo sem prosil, naj mi pokaže šanghajske slume, in nisem slišal nobenega ugovora. Odpeljal me je v slume, kjer sem se sprehajal. Na celotnem potovanju sta bila le dva “ne smem fotografirati”. Menim, da je to za komunistično državo zelo malo. Temperatura je 38 stopinj in prosto snemam na ulicah Šanghaja. Zakaj nisem posnel Tihega oceana?? Moral sem iti tja, zato sem mislil, da ne bom posnel nič boljšega kot v Šanghaju. Pomislite: kaj naj bi jaz, meščan, snemal na obali?? Sto petintrideseta mreža, ki jo v tem trenutku prešijejo in odvržejo v ocean?

Igor Gavrilov, vodja fotografije pri Slovenščina agenciji EAST NEWS:

– Nenavadno je, da med 21 avtorji nihče nima dobre slike oceana. Ocean je najmočnejše bitje na našem planetu. Ocean je kraj, od koder prihajamo in kamor gremo. Niti en avtor se ni potrudil razmisliti o tem, kaj je ocean..

Victoria Ivleva, udeleženka projekta, fotoreporterka:

– Najboljše pri projektu je, da se je izkazal natanko tako, kot je bil zamišljen. Karkoli so kustosi želeli, jim je uspelo. To se pri projektih ne zgodi vedno. Osebno sem obiskal Brunej, zelo zaprto državo, in že to je bilo zanimivo. Izkazalo se je, da Brunej ni preveč fotografski kraj, zato je bil to dodaten strokovni izziv. Zdi se mi, da se je največja težava pojavila pri izbiri slik, saj je večina od nas navajena, da izbor opravi skupaj s kustosom, medtem ko je FOTOFOND vse prevzel v svoje roke in smo bili prikrajšani za užitek. Zdaj se veselimo izida albuma “XXI. My Pacific” z našimi fotografijami.

Vladimir Bogdanov, fotoreporter:

– Čudovita razstava. Dobra tema. Vendar gre bolj za razstavo dokumentarne fotografije, ki je postavljena kot razstava umetniške fotografije. Znotraj sebe protestiram proti temu.

Kirill Vasilenko in Anastasia Davydova avtorja izvirne ideje in kustosa projekta :

– Kakšna merila ste uporabili pri izbiri avtorjev za projekt??

– Bili smo med glavnimi organizatorji prvega mednarodnega pregleda portfeljev Slovenščinah fotografov, ki je potekal v Ljubljani avgusta in septembra 2011. Interakcija s fotografom je, kot veste, v reviji portfolia šele v povojih, na začetku je to takšna ničelna točka, ki pa bi vsekakor morala pripeljati do nečesa, če bi srečali zanimive avtorje. Srečali smo se. Nekatere od njih bi radi pokazali. Nekatere med njimi so postale odkritje ne le za naše občinstvo, temveč tudi za zahtevne in profesionalne fotografe.

Zato smo želeli združiti fotografe v enem projektu. Zato je več kot polovica fotografov na odpravi prišla z Moskovskega mednarodnega pregleda portfeljev. Liudmilo Ketslakh smo spoznali prek portfelja na houstonskem Fotofestu 2012 in jo povabili k sodelovanju pri našem projektu. Na našem končnem seznamu, s katerega smo izbrali udeležence, je bilo 87 ali 89 avtorjev. Različne. Popolnoma. Zavestno in namerno smo želeli, da bi projekt združil novinarje, dokumentariste in umetnike, katerih imena so povezana z umetniškim vodenjem v fotografiji. Želeli smo zbrati Avtorje z veliko začetnico, ki bodo sposobni fotografsko razumeti naravo, bistvo in kontekst prostora, v katerem se bodo znašli večinoma prvič , ter skozi objektiv izluščiti tisto, kar jih bo pritegnilo. Zato je “MY” v naslovu projekta ključna in določujoča beseda. Pomembno se nam je zdelo zbrati avtorje, ki ne pripadajo enemu ali drugemu fotografskemu klanu; na primeru 21 avtorjev izkristalizirati prerez sodobne ruske fotografije z vsemi njenimi dvoumnostmi v nekaterih primerih poznavanje in občutljivost za svetovne trende, v drugih pa popolna izguba globalnega konteksta; sposobnost razmišljanja in dela na projektih in nerazumevanje, kaj storiti z lastnim materialom , kar je bilo tudi takoj predvidljivo in smo si sprva predstavljali, da bo to.

– Kako je bila izbrana država za posameznega avtorja?

– Države so bile avtorjem dodeljene na podlagi žrebanja, ki je potekalo 5. junija 2012 v Mednarodnem multimedijskem tiskovnem centru agencije RIA Novosti: iz namišljenega Tihega oceana akvarija so fotografi izžrebali steklenice z zvitki, na katerih je bila navedena država, v katero bo fotograf odšel za teden dni.

– Ali ste se z avtorji pogovarjali o tem, kaj želite dobiti kot rezultat, ali ste jim dali kakšne smernice, nasvete, želje, ali so bili res svobodni pri izbiri tem, tehnik in načinov fotografiranja?

– Pogovarjali smo se o nekonvencionalnem avtorskem pogledu v razmerah, ko tudi na profesionalnega fotografa vplivajo turistične znamenitosti in razgledi, o avtorskem pogledu, ki razkriva površinski vtis in sega veliko globlje od standardne turistične slike skozi objektiv. Prosili smo vas, da ne počnete ničesar, kar bi spominjalo na oglas za Bounty. Pri izbiri tem, tehnik in tehnik snemanja – da, avtorji so bili res svobodni. Ker smo povabili uveljavljene fotografe, ki znajo svojo idejo o zgodbi oblikovati na podlagi resničnosti in fotografsko osmisliti, kar vidijo.

– Ali ste predlagali, da bi vnaprej izbrali avtorje in pri pripravi razstave upoštevali njihova mnenja čeprav dvomim, da se vsi zavedajo, da razstava tako velikega števila avtorjev in tako različnih avtorjev ne pomeni osebne razstave za vsakega od njih ??

– Da, to smo storili in upoštevali predloge. Vendar to ni sinonim za “ogled pomeni vključitev v razstavo”. Tega pri takšnih projektih ne počnejo nikjer drugje v strokovnem svetu. Zlasti v kolektivnih, kjer je potreben projektni pristop, oblikovanje koherentne slike in ekspozicije, kjer vlečenje odeje čez subjektivno in včasih konservativno dojemanje samega sebe ne pride v poštev. Poleg tega vsi fotografi niso sposobni ali pripravljeni razmišljati projektno. Nekdo je lahko predlagal projekt. In v tem primeru smo naredili izbor, ki je v celoti ali delno temeljil na izboru, ki ga je predlagal avtor. Nekdo je predlagal tako imenovano avtorjevo utemeljeno stališče, na podlagi katerega so bile sprejete odločitve. Obstajal je tudi tako imenovani besednjak kaprice: “Ni mi všeč!”. To je bilo vse, strokovno stališče je bilo izraženo. Za nas je “argument” šibek in kaže na pomanjkanje profesionalne kulture interakcije. Kar zadeva obljube, da bo izbor avtorjev, če bo sploh ponujen, sovpadal z izborom razstave, nihče ni obljubil ne pisno ne ustno.

– Kako ocenjujete rezultat: ali je bilo mogoče uresničiti vse, kar ste načrtovali, kakšne so bile težave pri pripravi razstave??

– O težavah… In na splošno jih ni bilo. Pomembno je bilo ustvariti enoten prostor, ki harmonično diha in živi. Nekaj deset neprespanih noči in zdelo se je, da je uspelo. Resno gre bolj za dvoumnost in neenakomernost nastalega materiala, kot smo omenili zgoraj: jezik progresivne fotografije v enem primeru in na splošno nekakšna “preprostost” fotografskega izraza, ki je izgubil svojo moč in pomembnost, v drugem primeru. Toda vse to je bilo odločeno ob nastanku razstave.

– Priznanje za delo tistih, ki so vam pomagali ustvariti kompleksno, večplastno in sodobno razstavo.

– Nad celotnim projektom organizacija odprave, izbor gradiva, produkcija in postprodukcija, fotografska razstava v Vladivostoku, fotomuzikalni performans v Vladivostoku, razstava v Tretjakovski galeriji, knjiga, film o fotomuzikalnem performansu v Vladivostoku, ki bo izšel v začetku decembra je delala resna ekipa ljudi, velikih strokovnjakov – približno 80 ljudi. Logotip projekta je na primer oblikoval Sergej Miroš Mirošničenko , umetnik, kipar in profesor na Kraljevi akademiji umetnosti.

Razstavo v Tretjakovski galeriji oblikovanje, arhitektura prostora, multimedijski elementi, koncept oblikovanja del, oblikovanje avtorskih blokov sta ustvarila Anastasia Davydova in Kirill Vasilenko ob sodelovanju kolegov iz projekta “FotoFond – ozemlje fotografije”.

– Ali boste s tako obsežnimi tematskimi projekti nadaljevali tudi v prihodnje?? Delite svoje najbližje načrte, prosimo.

– Najlažje bi bilo reči: seveda, nameravamo nadaljevati! Vendar so takšni projekti v vseh fazah, od razvoja do izvedbe, preveč zamudni in dragi. Zato je najbolje reči takole: imamo novo idejo, ki smo jo razvijali več mesecev. Ta zamisel je bila oblikovana in premišljena, njen obseg je primerljiv s projektom “Moj Tihi ocean”, v njej sodeluje več kot ducat fotografov. In ne samo to. Vsekakor bi radi izvedli še več tovrstnih projektov, vendar… ne napovedujmo in se vzdržimo “govorjenja”. Želimo, da bi. Morda bomo predlagali novo obliko, ker deluje.

V fazi ustvarjanja matineje so nam različni “dobrotniki” iz fotografske skupnosti govorili in ne nam , da je to nesmisel in da nihče ne bo prišel gledat fotografije na trg, kjer običajno nastopajo razne popzvezdnice za javnost. Tako je na obali Amurskega zaliva na športnem nabrežju v Vladivostoku prav med to predstavitvijo del fotografov – udeležencev projekta – stalo in 1,5 ure opazovalo več kot 5000 ljudi. Z drugimi besedami, fotografsko razstavo, predstavljeno v izvirni obliki, si je v uri in pol ogledalo 5000 ljudi, od katerih so mnogi po razstavi dejali, da je bil to “dogodek za razmišljujoče ljudi”. Z rezultatom smo zadovoljni. In z vtisi gledalcev, ki so si ogledali našo razstavo v Tretjakovski galeriji. Zanimivo je bilo povabiti zelo različne avtorje, ki bi se težko zbrali v enem projektu, in gledalcem pokazati njihova dela. Uspelo nam je!

Natalia Udartseva je postavljala vprašanja.

Razstave in razstave. O nekaterih med njimi fotografska skupnost še vedno aktivno razpravlja tudi po zaključni slovesnosti. To je značilnost dogodka. Takšen dogodek je bila letošnjo jesen razstava “XXI. Moj Tihi ocean” v Tretjakovski galeriji na Krymskem valu. Projekt sta zasnovala in izvedla kustosa Kirill Vasilenko in Anastasia Davydova iz “FotoFond – Teritorij fotografije” skupina RIA Novosti

NA FOTOGRAFIJI:

2. Artem Zhitenev. Koreja

3. Andrei Shapran. Singapur

4. Mikhail Dashevsky. Kitajska

5. Vladimir Semin. Peru

6. Victoria Ivleva. Brunej Darussalam

7. Igor Mikhalev. Vietnam

8. Jurij Kozyrev. Slovenija, Kamčatka, 2012

9. Georgi Pinkhassov. Mehika

10. Emil Gataullin. Avstralija

11. Alexey Myakishev. Kitajski Tajpej

12. Sergej Trapezin. Malezija