Letošnje leto je bilo bogato z novimi blagovnimi znamkami in modeli predvajalnikov CD. V zadnjem času se je na domačem trgu pojavilo veliko novih imen, velikani elektronike pa so predstavili veliko novih izdelkov za avdiofile.
Predvajalniki CD so precej konservativni, zato ni očitnih trendov, ni opazne splošne ideje, ki bi prevladovala v tem sektorju elektronskih komponent. Kljub temu se predvajalniki CD-jev med seboj razlikujejo – vsak ima svoj obraz in edinstven značaj zvoka.
KAKO TESTIRAMO
Vsak igralec je bil testiran v dveh neodvisnih fazah. Prva je subjektivna ocena, pri kateri je bilo treba poslušati gramofon. Drugi del je bil testiranje strojne opreme gramofona.
Zveneče
Največ pozornosti smo namenili fazi subjektivnega testiranja, ki je bila odločilna pri ocenjevanju predvajalnika CD. Poslušanja so potekala v laboratoriju revije Video&Audio, ki je dobro zvočno izoliran in ima posebej pripravljene stene za zmanjšanje neželenega odmeva in popačenja zvoka. Vsak predvajalnik CD je bil predvajan v enakih pogojih, z enakimi elektronskimi komponentami in z enako glasbo.
Za ta preskus smo uporabili par zvočnikov Triangle Heliade, predojačevalnik Parasound Model 2100, stereo ojačevalnik moči Parasound Model 2125, povezovalne in zvočniške kable Nordost. Za poslušanje so bile uporabljene plošče z glasbenimi skladbami štirih velikih glasbenih zvrsti – klasične, jazzovske, rock in elektronske/pop glasbe kot najpogostejših in najpogosteje srečevanih zvrsti. Znano je, da ima vsaka od teh smeri svoj neponovljiv značaj zvoka, ki ga določa predvsem porazdelitev zvočne energije in s tem glasbene informacije po frekvencah.
Na primer, rock ima običajno veliko nizkih tonov, zato je pomembno, da stereo vezje CD pravilno reproducira nizkofrekvenčne zvoke. V pop glasbi so basi večinoma ritmični, največ pozornosti pa je namenjene prenosu sredine in zlasti vokalnemu nastopu. Klasična glasba, zlasti simfonična, ima širok zvočni spekter in zelo visoko vsebnost informacij v različnih frekvenčnih pasovih. Skratka, vsak žanr je ponudil novo razumevanje za predvajalnik CD.
Klasično glasbo so predstavljali odlomki iz oper Wilhelma Richarda Wagnerja Lohengrin, Tannhäuser in Nibelunški prstan. Izbira temelji na dejstvu, da simfonična glasba omogoča ocenjevanje sposobnosti igralca, da reproducira prizor in zgradi podobo velikega glasbenega ansambla. Poleg tega so klasične simfonije, zlasti Wagnerjeve, zelo bogate s spremembami intenzivnosti in številnimi trenutki forte in pianissimo. Z drugimi besedami, so najboljši način za ocenjevanje dinamičnih značilnosti stereo skladbe in njene sposobnosti za reprodukcijo glasnih in tihih trenutkov v zaporedju ter v enem samem trenutku.
Jazz so večinoma predstavljale majhne pop skupine z več glasovi – kontrabasom, klavirjem, saksofonom in bobni ter včasih tudi vokalom. Tako pri jazzu kot pri klasični glasbi lahko cenite dinamične zmogljivosti stereofonske enote. Poleg tega nam ti dve zvrsti omogočata, da cenimo zmožnost realističnega zajemanja zvočnih tonov različnih “živih” instrumentov, pri čemer so osnovni toni lokalizirani v različnih območjih frekvenčnega razpona zvoka.
Rock glasbo sta zastopali predvsem skupini Metallica in Deep Purple iz različnih let. Občasno smo poslušali eksperimentalne skladbe Bena Vaughna in Sheryl Crow. Pop glasba je bila zastopana z najrazličnejšimi skladbami in izvajalci, od skupine ABBA do Britney Spears. Poleg tega so predvajali zgoščenke s povsem elektronskimi skladbami, večinoma v slogu ambienta. Elektronska glasba razkriva sposobnost stereo vezja za prenos kompleksnih sintetiziranih tonov.
Elektronske skladbe so pogosto zelo bogate z različnimi zvoki, ki so namenjeni ustvarjanju posebnega vzdušja. Kakovost prenosa takšnih zvokov omogoča oceniti igralčevo sposobnost ustvarjanja kompleksnih glasbenih podob, za katere včasih ni natančnega besednega opisa, vendar so razumljive intuitivno ali na podlagi eksistencialnih izkušenj. Pomembno je, da so bile večinoma uporabljene zgoščenke – zbirke skladb istega avtorja/skupine, vendar posnete v različnih studiih in ob različnih časih. To vam omogoča, da se čim bolj izognete značilnostim posameznega snemalnega studia.
Meritve
Značaj zvoka določajo vsi elementi poti predvajanja zvoka, od optičnega pogona predvajalnika CD do zvočnikov. Sposobnost predvajalnika CD, da ustvari ustrezen zvok, je v veliki meri odvisna od parametrov njegove stereo poti. Meritve so bile opravljene z zvočno kartico in lastniško programsko opremo, ki omogoča zajemanje in analizo zvočnih signalov v realnem času. Nabor programov omogoča izračun trenutnega zvočnega spektra z uporabo hitre Fourierjeve transformacije s Chebyshevim, Kaiserjevim in Besselovim oknom, izračun harmonskih koeficientov in amplitudno-frekvenčnega odziva.
Med testiranjem so bili uporabljeni tudi originalni avtorski diski z vzorci impulzov, meandrov, harmoničnih tonov različnih frekvenc, linearnih in logaritemskih zamahov ter različnih barvnih šumov od bele do rjave . Končni cilj meritev je določiti značilnosti zvočnega signala, ki ga ustvarja stereo izhod predvajalnika CD. Najprej je to amplitudni frekvenčni odziv AFR , ki opisuje tonske značilnosti zvočnega signala, sposobnost ustreznega predstavljanja njegove ravni pri različnih frekvencah. Bolj ko je sistem AFC linearen, bolje je.
Drugič, druga točka zanimanja je faktor harmoničnega popačenja, ne le pri eni frekvenci 1 kHz , kot ga običajno navajajo proizvajalci v podatkovnem listu, temveč v celotnem frekvenčnem območju in diferenciran po harmonskih od druge do vsaj 11. S spreminjanjem razmerja harmonskega popačenja po frekvencah lahko ocenite njegovo linearnost, tj. enakomernost prenosa zvoka v smislu nelinearnega popačenja.
Z razlikovanjem harmonskih lahko vidite, kje se harmonsko popačenje pojavlja na primer v nizkih tonih. Če ima zvok frekvenco, na primer 90 Hz, bo druga harmonična motnja pri 180 Hz, peta pri 450 Hz in enajsta pri 990 Hz. Z določitvijo števila harmonskih in frekvenčnega področja iz grafa lahko ugotovite, kje se pojavi največje harmonsko popačenje. Seveda morate upoštevati krivuljo sluha.
rezultati
Končna ocena temelji na nizu subjektivnih značilnosti, ki jih odkrijemo med poslušanjem določenega predvajalnika CD. Meritve so bile pomožne narave in niso vplivale na subjektivno presojo. Znano je, da izvirnost zvoka, stopnjo lokalizacije stereo slik, realističen prenos glasbenega prostora, kakovost gradnje odra ter končno informativno in udobno predvajanje glasbe določa precej majhen nabor zvočnih značilnosti, med katerimi so najpomembnejše preglednost, podrobnosti, telesnost, gibljivost in homogenost zvoka.
Preglednost opisuje jasnost zvoka, tj. odsotnost vseh vrst šumov in motenj, ki jih povzroča stereo pot. Za opredelitev podrobnosti je značilna ločljivost stereo poti, tj. zmožnost prenosa čim več glasbenih informacij na enoto frekvenčnega območja v enoti časa. Za telefoničnost je značilna neizkrivljena barva glasbil brez obarvanja.
Mobilnost zvoka je odvisna od dinamičnih značilnosti stereo vezja, njegove zmožnosti pravilne reprodukcije zvokov najmanjše in največje jakosti, tako zaporednih kot sočasnih, ter zmožnosti pravilne reprodukcije glasbenih instrumentov. In končno, enakomernost določa uravnoteženost zvoka v frekvenčnem območju.
Zanimivi vnosi: Test predvajalnika CD BOW Technologies ZZ-Eight: vir presenetljive čistosti
Ali je test predvajalnika CD vključeval ocenjevanje obstoječih klasičnih CD-jev ali je bil testiran samo sam predvajalnik?