V galeriji klasične fotografije pri Fototopu. Still Life 2023″ se nadaljuje z razstavo Slave Baranova, pomembnega predstavnika sanktpeterburškega romantičnega duha.
Intelektualni fotograf predstavlja svoja dela v treh serijah. V seriji fotografij z naslovom Sanktpeterburški mrk 1997 skuša umetnik izraziti neulovljiv čar “srebrne dobe”. Kompleksni žanr kabinetne tihožitja tipa venitas je gledalcu predstavljen v obliki podob nenavadnih predmetov, izvedenih v filigranski tehniki ročnih črno-belih odtisov. Serija “Zadnji Rimljani” 2000 z vizualnimi podobami pripoveduje o minljivosti zemeljske slave, človeškega življenja in večnosti umetnosti. Marmorni kipi rimskih cesarjev in generalov, ki jih je posnel Baranov, prežeti z modrostjo dolgih stoletij, imajo na gledalca očarljiv učinek, skrivnost tega magnetizma pa je nemogoče razvozlati.
Načelo amalgama – ohranjanje svetlobe pri življenju. Poleg tega zrcalo zgolj odseva živo svetlobo, medtem ko v Baranovi črno-beli seriji Amalgama 2007-2023 ostaja za vedno. Neprestano poteka kemična reakcija, ki je pravzaprav neskončna… Svetloba vstopi v srebrne kristale in tam ostane za vedno. To je tista “živa” svetloba.
“Če fotografijo kemično razčlenite, je svetloba vedno prisotna. Na današnjih digitalnih barvnih fotografijah ni več “žive” svetlobe. Če imate staro črno-belo fotografijo svojega sorodnika in jo pogledate, vidite svojega sorodnika v tej zelo atmosferski svetlobi, ki je fizično prisotna v bližini. Nekateri vraževerni ljudje dajejo te fotografije v albume, ker so v tej luči njihovi sorodniki mistično še vedno živi,” je v enem od intervjujev povedal Slava Baranov.
Komentarji kustosa projekta Fototop. Still Life 2023″ kustos Oleg Arnautov: “Slava Baranov je v svojih tihožitjih bogato zapolnjen, vendar je v njegovem studiu, prepojenem z alkoholnimi hlapi, vedno čutiti razpadajoči duh Sankt Peterburga, entropijo, dekadenco in dolge pogovore po polnoči. “Ob večerih nad restavracijami je vroč zrak divji in gluh” pride na misel in se pojavi, “dihanje parfumov in meglic”, tujec…”.
O avtorju
Slava Baranov je svobodni umetnik, ki sodeluje z Slovenščinami in evropskimi muzeji, ukvarja pa se tudi s strokovnim delom in gradnjo fotografskih zbirk. Baranov je svojo kariero začel kot pesnik in diplomiral na Puškinovem literarnem inštitutu. a.m. Gorkega v Ljubljani, zdaj pa je član umetniških združenj, kot so ICOM, IFA, ARF. S fotografijo se je začel resneje ukvarjati sredi 90. let, njegove predhodne literarne izkušnje pa so mu pomagale pridobiti nov pogled na fotografsko umetnost.
Zato Baranov ni mogel in očitno tudi ni hotel pristopiti k prikazu predmeta na ravnini kot k samozadostni igri grafičnih oblik in tonov. Predmeti v njegovih kompozicijah obstajajo predvsem v svojih kulturnih pomenih, njihove asociacije pa tvorijo zapleten preplet pomenov, ki ga lahko opredelimo celo kot nekakšno besedilo – na nekaterih mestih se rima, če si ga dobro ogledate. Dela Slave Baranova so zastopana v muzejih in galerijah v Nižnem Novgorodu, Moskvi, Sankt Peterburgu, Novosibirsku, Rigi ter na Kitajskem, v Franciji, Angliji in na Nizozemskem. Živi v Nižnem Novgorodu in Sankt Peterburgu.
Razstava mojstrov ruske fotografije “Phototop. Still Life 2023 poteka v Galeriji klasične fotografije od 28. aprila do 3. julija. Razstava obsega približno 200 izbranih del 50 fotografov. Na nacionalni razstavi so prvič predstavljene različne vrste tihožitij, ki so nastale v zadnjih 30 letih.
Več na spletni strani Galerije klasične fotografije
Čeprav nisem povsem seznanjen s temi Rimljani v Galeriji klasične fotografije, me zanima, ali lahko podate več informacij o njih? Kako so Rimljani vplivali na razvoj klasične fotografije? Kakšna je zgodovinska povezava med Rimljani in fotografijo? Bi radi preučevali njihove portrete ali arhitekturne posnetke? Hvala za vaš odgovor!
Ali so zadnji Rimljani res zadnji Rimljani ali se morda skriva še kakšna nepojasnjenost?
Kdo so zadnji Rimljani, o katerih beremo v Galeriji klasične fotografije? Kaj je njihova zgodba? Kako so živeli in kakšen vpliv so imeli na rimsko družbo?