Poklic – vojni dopisnik

“Šel bom pogledat trupla”, “Ali veš, kako lepa je eksplozija??”Hočem v vojno! Vse tukaj je dolgočasno in sivo,” slišim od svojih kolegov. Na tiste, ki so doživeli tragedijo, ta običajno na nek način vpliva. Vojni dopisniki niso izjema. Na moja vprašanja odgovarja Anthony Feinstein, profesor psihiatrije na Univerzi v Torontu, avtor knjige Journalists under fire: The psychological hazards of coverage war.

Družbi MIA RUSSIA TODAY se zahvaljujemo za posredovane fotografije.

– Povejte nam, kako ste začeli. Kdo je bil vaš prvi pacient??

– Bila je ženska. Na mojo kliniko je prišla pred 14 leti. Njen primer se mi je zdel zelo zanimiv in po pogovoru z njo sem se odločil, da bom preučeval posttravmatski sindrom pri vojnih dopisnikih. Dolgo je delala v Afriki, pred njenimi očmi pa so ubili njenega snemalca. Njeno psihično stanje je bilo vse slabše, zato je začela piti alkohol, da bi se sprostila. Zelo se je bala, da bo vodstvo izvedelo za njene težave in jo odpustilo. Ko je prišla v mojo pisarno, ni mogla govoriti. Po terapiji se je govor začel vračati. Moj bolnik je postal boljši. Kasneje se je odločila, da bo opustila vojno novinarstvo.

– Zakaj ljudje želijo iti v vojno in tvegati svoja življenja?? Kakšna je motivacija?

– Obstaja določena skupina ljudi, ki potrebuje tveganje, ki ne more živeti brez pustolovščin. To ni odvisno le od psiholoških in družbenih dejavnikov. Ali poznate besedo monoaminooksidaza ali na kratko MAO??

– Zdi se, da je to nekaj iz biologije..

– Pravilno. Gre za encim, ki razgrajuje nevrotransmiterje adrenalin, noradrenalin, dopamin in druge . Številne študije so pokazale, da nižja kot je raven MAO, večja je nagnjenost k pustolovščinam in tveganju. Za dolgoletno delo vojnega poročevalca moraš imeti določeno biologijo. V nasprotnem primeru vaše telo ne more biti kos: to je preveč nevarno.

– Če grem prvič v vojno, ali mi lahko poveste, kakšne so moje možnosti??

– Spoznal bom, ali ste nagnjeni k temu poklicu. Vendar ne morem predvideti, ali bo z vami vse v redu ali ne, kako nagnjeni ste k posttravmatskemu sindromu. To je bolj zapleteno kot to.

– Kolikšen odstotek novinarjev trpi za posttravmatsko stresno motnjo??

– Približno 25 odstotkov, kar je več kot v vojski.

– V čem se razlikuje od običajnega stresa??

– Obstajajo 3 skupine simptomov. Prvi so vsiljivi travmatični spomini, nočne more. Drugi so težave z medosebno komunikacijo, izolacija od družbe. Tretji je imel telesne težave: glavobole, težave s spominom, nezmožnost koncentracije. Če imate posttravmatsko stresno motnjo, morate imeti vse tri skupine simptomov. In traja več kot mesec dni.

– Kakšne so lahko posledice?

– Na delovnem mestu in v odnosih se lahko pojavijo zelo resne težave. Zasvojenost z drogami, alkoholizem. Skušamo o tem ne govoriti, vendar obstaja možnost samomora. Novinarji s posttravmatsko stresno motnjo potrebujejo zdravljenje. Po terapiji se lahko vrnete na delo in se vrnete na konfliktna območja. Na področju osebnega življenja je stopnja ločitev precej visoka. Eden od novinarjev je pripovedoval, kako je postal besen, ko ga je žena poklicala. Poklicala ga je in povedala, da ima veliko težavo: pokvaril se ji je pralni stroj. V njegovi resničnosti so še druge težave. Po mojih raziskavah so najmočnejše zveze tiste, v katerih sta oba partnerja novinarja.

– Ali obstajajo razlike med spoloma?? Kdo je bolj nagnjen k motnjam: ženske ali moški??

– Ženske so bolj nagnjene k depresiji. V nekaterih primerih se po porodu pojavijo posttravmatski sindromi. Ena od mojih pacientk je po porodu imela nočne more. Pred tem je obiskala več vročih točk in ni trpela za duševnimi motnjami. Ženske so tudi bolj nagnjene k alkoholizmu.

– Ali obstaja razlika med pisatelji, fotografi in snemalci?

– Spomnite se znamenite Capove izjave: “Če vaše fotografije niso dovolj dobre, niste bili dovolj blizu.”? Najbližje so fotografi, ki imajo več posttravmatskih motenj.

– Ko sodelujete s fotografi, si ogledate njihove fotografije? Ali obstaja kakšna povezava med podobo in psihološkim stanjem??

– Zanimivo vprašanje! Ne, tega še nikoli nisem storil. Vsi vojni fotografi snemajo grozne stvari. Številne njihove fotografije ne bodo nikoli objavljene in jih ne bomo nikoli videli.

– Ali je posttravmatski sindrom odvisen od države, v kateri novinar dela??

– Ne vem. In mislim, da nihče ne ve. Takšne študije niso bile izvedene. Vendar večina novinarjev meni, da je Čečenija najnevarnejša regija.

– Ste kdaj sodelovali z novinarji iz islamskih držav??

– Ne. Nekega dne pa so me prosili, naj vodim skupni seminar za izraelske in palestinske novinarje. Zanimivo je, da so vsi izraelski dopisniki vedeli za posttravmatski sindrom in njegove posledice, njihovi palestinski kolegi pa so o tem prvič slišali od mene. Moški niso želeli ničesar slišati in so rekli, da jih to ne zanima in da jim ni treba. Po drugi strani pa so ženske pokazale radovednost.

– Ustrezni delodajalci: ali lahko pomagajo novinarjem in kako??

– Ne podcenjujte vloge urednikov. Zelo pozorni morajo biti na novinarje, ki delajo na “vročih točkah”. Mislim, da ne morejo biti terapevti. Če pa opazijo spremembe v psihološkem stanju novinarja, vam lahko svetujejo, da poiščete pomoč. Žal uredniki pogosto niso pozorni in nočejo poslušati. Novinar se ne sme bati kazni, ne sme se bati, da ga bodo odpustili, – popolnoma mora zaupati svojemu uredniku. Pristop CNN mi je zelo všeč. Psihološko pomoč jemljejo zelo resno.

– Vključeno je v zavarovanje?

– Ne, ni del zdravstvenega zavarovanja. Lahko govorim o svojih izkušnjah. SNN me vabi na predavanja in seminarje. Ko gre novinar na konfliktno območje, že ve zame in me lahko vedno pokliče in se pogovori z mano. Ali pa ga pokličem jaz. Ko se vrne, lahko poletim k njemu. Na voljo sem kadar koli. To je način dela družbe SNN. Vsakega novinarja ne morejo varovati, da bi bil fizično varen. Vedno pa mu lahko zagotovijo psihološko pomoč. Vodim tudi seminarje za urednike in vodje. Izobraževanje je zelo pomembno, izobraziti morate vodstveno ekipo. Samostojni delavci imajo veliko težje pogoje, tudi z vidika fizične varnosti.

– Ali delate tudi s sorodniki in prijatelji novinarjev??

– Pred nekaj leti sem sodeloval z New York Timesom. Imajo odlično prakso: družine novinarjev, ki delajo na konfliktnih območjih, obveščajo o tem, kaj se dogaja, kje je trenutno njihov mož, brat ali oče. Tako vaši sorodniki ne bodo pozabljeni in bodo vedeli, kaj se dogaja. Neka ženska mi je nekoč napisala: “Žena vojnega poročevalca ne sme biti sebična. Dva sebična človeka v družini je preveč.”.

– Na vašem spletnem mestu.com lahko novinar ugotovi njihovo psihološko stanje. Kaj je potrebno?

– Pošljite mi sporočilo in poslal vam bom geslo. Nato morajo odgovoriti na vrsto vprašanj. To je popolnoma zaupno. Do teh informacij ne bo imel dostopa nihče razen mene. Odgovori bodo pokazali, ali ni nič narobe ali pa je potrebna pomoč psihoterapevta.

– Če novinar ne želi poiskati pomoči in se njegovo stanje poslabša, ali lahko njegovi sorodniki vplivajo nanj in mu pomagajo??

– V tem poklicu se je razvila mačistična kultura. O osebnih čustvih ni običajno govoriti. Vendar se morajo ljudje sami želeti izboljšati. “Ne morem priti in reči: ‘Hej, kolega, to moraš narediti, to moraš poslušati!”. Terapija ne deluje tako. Najpomembneje je, da sami naredite prvi korak.