Pregled fotografskega natečaja Manjšine

Manjšina: skupina ljudi, ki ima skupne fizične ali kulturne značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih. Zaradi teh značilnosti so predstavniki manjšin ranljivi. Povzročajo lahko diskriminacijo na vseh področjih: izobraževanje, zaposlovanje, zdravstveno varstvo, politične in druge pravice. Predmet natečaja so bile manjšinske pravice, njihovo kršenje, izključenost in njeno premagovanje ter vsakdanje težave, s katerimi se soočajo manjšine v Rusiji.

NA FOTOGRAFIJI:

1.1. mesto v kategoriji “Socialne manjšine. Serija fotografij”.

Maria Alexeeva Ljubljana . “The Last One” februar-maj 2011 .

Vsako leto je vse manj očividcev in udeležencev velike domovinske vojne. Eden zadnjih preživelih veteranov iz vasi Ratnitskoje je 87-letni Nikolaj Frolov. Med vojno je služil kot minometalec in ostrostrelec ter v spopadih izgubil oko. Nekaj fotografij, ki prikazujejo veteranovo življenje, je bilo objavljenih v RIA Novosti, sledila je spletna skupnost LiveJournal, kjer je bilo zbranih več kot 700 komentarjev. Uporabniki interneta so pisali in telefonirali ter ponudili pomoč veteranu. Fotografinja Maria Alexeeva je teden dni zbirala darila in donacije za veterana. Tako so lahko prinesli hladilnik, dva televizorja, živila in denar za veterana. Mnenje ljudstva je spodbudilo lokalne oblasti k izboljšanju stanovanjskih razmer za veterane.

Manjšine se po besedah organizatorjev tekmovanja delijo v štiri skupine: etnične priseljenci, avtohtoni prebivalci ali nomadi , verske ljudje z drugačno vero kot večina , spolne ljudje, ki ne ustrezajo tradicionalnim normativnim konceptom spolne usmerjenosti , socialne invalidi in ljudje z zdravstvenimi težavami . Slednji so bili uvrščeni v posebno kategorijo.

Glavna zahteva natečaja je, da ne gre za inscenirane fotografije, temveč za resnične fotozgodbe, posnete v Rusiji v zadnjih petih letih.

Projekt so finančno podprli Evropska unija, program MATRA veleposlaništva Kraljevine Nizozemske in PSI-jev “Facilitation Fund”. Natečaj je vzbudil veliko zanimanje tako med profesionalnimi kot ljubiteljskimi fotografi. Prejeli smo veliko število prispevkov, med katerimi je pristojna žirija v sestavi fotografov Jurija Kozireva in Sergeja Maksimišina, založnika Leonida Guseva in urednice fotografij Natalije Udarceve izbrala zmagovalce.

Zmagovalci v nominaciji

“Manjšine. Serija fotografij”:

1. mesto – Marina Makovetskaya Ljubljana . “Pot domov”.

2. mesto – Denis Sinjakov Ljubljana . “Spreminjajoči se obraz Rusije.

3. mesto – Aleksander Bendjukov Novosibirsk . “Nedetski strahovi.

Pri imenovanju

“Socialne manjšine. Serija fotografij”:

1. mesto – Maria Alexeeva Ljubljana . “Zadnji”.

2. mesto – Vera Filippova Sankt Peterburg . “Družina posebnega otroka.

3. mesto – Pavel Smertin Ljubljana . “Irina”.

V kategoriji “Socialne manjšine.

Enotna fotografija”:

1. mesto – Andrey Rudakov Ljubljana .

2. mesto – Vera Granatova Ljubljana .

3. mesto – Dina Magnat Ljubljana .

V kategoriji manjšin. Enotna fotografija” se je žirija soglasno odločila, da ne bo podelila nobene nagrade.

Center za dokumentarno fotografijo FOTODOC je gostil podelitev nagrad in odprtje razstave “Manjšine” ter festivala “Manjšine” z ustvarjalnimi srečanji z nagrajenimi fotografi.

Ob koncu natečaja je bil izdan album, v katerem so poleg zmagovalnih del tudi tista, ki sta jih žirija in organizacijski odbor med glasovanjem posebej izpostavila.

Alexander Sorin vodja Centra za dokumentarno fotografijo FOTODOC :

Svoja dela so poslali ne le Slovenščina avtorji, temveč tudi fotografi iz Češke, Nemčije in Izraela. V skladu s pogoji natečaja je lahko sodeloval vsak fotograf, vendar so morale biti fotografije posnete v Rusiji. Zato se je tekmovanje izkazalo za mednarodno.

K uspehu natečaja je pripomogla podpora revij Slovenščina poročevalec in Bolšoj gorod ter številnih spletnih virov. Katalog je bil objavljen v spletni izdaji Public-Post, ki bo predstavljen na drugi razstavi “Manjšine” 29. novembra.

Število odličnih del je bilo bistveno večje od števila nagrad. Številne serije, ki po kakovosti in pomembnosti obravnavanih tem niso prišle med zmagovalce, po ravni fotografij ne zaostajajo za nagrajenimi. Zato FOTODOC načrtuje organizacijo še ene ali celo dveh razstav tekmovalcev.

Žirija je dala prednost družbeno pomembnim delom, skoraj nič pozornosti pa ni namenila tematiki narodnih in verskih manjšin. V tem “etnosegmentu” tekmovanja so bili predstavljeni odlični projekti, od katerih smo številne z veseljem delili z revijo GEO.

Dve zelo pomembni opombi o dokumentarni in socialni fotografiji.

Prvič, večina resnih profesionalnih fotografov je prenehala obravnavati posamezno fotografijo kot namen svojega dela. Vsi se osredotočajo na serijo. To je povzročilo številne težave v kategoriji manjšin. Mesta za posamezno fotografijo niso bila dodeljena nikomur, čeprav je bilo v seriji nekaj odličnih posnetkov. Avtorji nimajo dovolj poguma ali spretnosti, da bi videli in iz velikega projekta potegnili eno samo dobro fotografijo, namesto da bi poslali celo serijo fotografij, ki nimajo smisla.

Drugič, v zadnjem času se je pojavilo veliko tem, s katerimi so se avtorji ukvarjali več mesecev ali celo let. To je posledica povečanega zanimanja za dokumentarno fotografijo, odgovornosti avtorjev in morda tudi brezposelnosti. Vsekakor je kakovost “dolgotrajnih” projektov takoj vidna, kar je velik korak naprej v nacionalni fotografiji. Seveda so si posamezni profesionalci to “razkošje” dovolili že prej, zdaj pa ta pojav postaja množičen pojav za resne fotografe.

Center za dokumentarno fotografijo FOTODOC pri Centru Saharova je oktobra objavil rezultate natečaja “Manjšine”.

Spletna stran: spc.fotodoc.su, fotografije zmagovalcev: //spc.fotodoc.su/winners_minority/

NA FOTOGRAFIJI:

2. Aleksander Šarafutdinov

Sankt Peterburg .

Iz serije Up!”.

Njegovo ime je Mikhail Saparov. Leta 1994 je v nesreči izgubil roko nad komolčnim sklepom. Leta 2010 se je prvič pridružil plezalni ekipi, leto pozneje pa je iz Italije prinesel dve zlati medalji na 1. svetovnem prvenstvu v športnem plezanju.

3. 2. mesto v nominaciji

“Socialne manjšine. Serija fotografij.”.

Vera Filippova Sankt Peterburg .

“Družina posebnega otroka” Sankt Peterburg, 2011/12 .

Aleksander in Aleksandra sta si nekoliko podobna. Oba vesela, športna, oba inženirja. Njun sin Daniil je star tri leta. Dani ima zelo redko genetsko bolezen, mukolipidozo, prirojeno presnovno motnjo. To zelo otežuje njegov razvoj. Danny pri treh letih ne govori, ne sedi in se ne more plaziti. Obstaja veliko motenj in še ni celovitega zdravljenja, poskušajo zdraviti le številne simptome. Kar je za zdravega otroka naravno, je za posebnega otroka zmaga. Starši komentirajo prvi nasmeh pri treh mesecih: “Zelo smo se zabavali, ko se je Daneka prvič začel smejati, ko je tako raztegoval ustnice, in ugotovili smo, da to počne bolj ali manj zavestno. To je bil tako čudovit občutek, ko se kljub vsemu pritisku, ko se zdi, da so vsi zdravniki proti tebi, tvoj otrok začne smejati.

Napovedi zdravnikov so slabe. Relativno mirnemu obdobju lahko kadar koli sledi daljše obdobje hospitalizacije. “Logopedinja nam je povedala, da je imela enega takega dečka,” pravi Alexandra. “Toda dočakal je sedem let in nismo ga več ujeli. Rodijo se in so kot svetlinice: malo živiš, potem pa … pustiš samo spomin nase.”.

4. 3. mesto v kategoriji manjšin, kategorija serije.

Aleksander Bendjukov Novosibirsk . “Nedetski strahovi” Novosibirsk, 2010 .

Takšnega odziva otroka nisem pričakoval: dvignil je roke in v grozi zastal, ko sem vanj usmeril objektiv fotoaparata. Ko so se približali odrasli, sem vprašal:

– Zakaj je dvignil roke?

– Postrelili so nas, strah ga je.

Ne govorijo dobro rusko. Dolgo sem se sprehajal z njimi in s težavo ugotovil, da so iz Uzbekistana in da živijo v gozdu na obrobju mesta…. Ko sem čez nekaj dni našel njihove šotore, sem ugotovil, da niso Uzbeki. To so Kurdi. Glava družine Miša govori precej dobro rusko, saj je veliko potoval po Rusiji. Pravi, da so v Novosibirsku najprijaznejši ljudje, sam pa sem prihaja že nekaj let. Sprejemajo vsa dela, ki jih lahko dobijo, in iz smetnjakov pobirajo smeti in barvne kovine. Bili so presenečeni, ko sem jih vprašal, ali jih je sram zbirati zavržene stvari.

– Saj jih ne krademo! Sramota za krajo..

Kdaj in kje sta bila ustreljena, nam Miša ni želel povedati. Rekel je, da je bilo to že zdavnaj, da tja ne bodo nikoli več šli – in da bodo otroci pozabili, da jih bo nehalo biti strah. Moja majhna zgodba o otrocih, ki so bili ustreljeni in ki še niso pozabili..

FOTO:

4. 3. mesto v kategoriji manjšin, kategorija serij.

Aleksander Bendjukov Novosibirsk . “Nedeljske strahote” Novosibirsk, 2010 .

NA FOTOGRAFIJI:

5. 1. mesto v kategoriji Socialne manjšine,

Kategorija posamezne fotografije.

Andrey Rudakov Ljubljana .

Otrok s cerebralno paralizo

opravi rehabilitacijski tečaj.

Otroška nevropsihiatrična bolnišnica #18, Ljubljana, 21. december 2010.

Irina ne sliši in ne vidi. Z rokami “gleda” učiteljeve gibe – čuti Alijeva kolena in roke, si jih zapomni in nato reproducira. Irina drži v rokah ventilator, v dolgem krilu in kroglicah granatnega jabolka pa je videti kot prava Španka. Pleše v veliki sobi z visečimi ogledali – a jih ne potrebuje, saj vidi drugače..

NA FOTOGRAFIJI:

6. 3. mesto v kategoriji “Socialne manjšine.

Serija fotografij”.

Pavel Smertin Ljubljana . “Irina 2011, Ljubljana

NA FOTOGRAFIJI:

7. 2. mesto v kategoriji “Manjšina”, kategorija “Serija.

Denis Sinjakov Ljubljana . “Spreminjajoči se obraz Rusije.

Razpad ZSSR, politični in gospodarski kaos v devetdesetih letih, negotovost ljudi glede njihove prihodnosti – vse to je povzročilo demografsko krizo v državi. Dve desetletji po padcu železne zavese se Slovenija sooča z zmanjševanjem števila avtohtonega prebivalstva in pritokom državljanov iz Srednje Azije. Priseljenci iz Kirgizije, Tadžikistana in Uzbekistana – držav, katerih gospodarstvo se po razpadu Sovjetske zveze ni stabiliziralo – opravljajo najtežja dela na gradbiščih za najnižje plače. Po uradnih statističnih podatkih je skupno število takšnih priseljencev v Rusijo nekaj manj kot milijon. ljudi, čeprav jih je neuradno več milijonov, večinoma v Ljubljani in moskovski regiji. Njihovo število še narašča, saj je zaradi razcveta korupcije v Rusiji razmeroma enostavno pridobiti delovno dovoljenje prek spleta ali s podkupninami. Le redkim prišlekom se uspe naučiti ruščine, se izobraziti in jo uporabljati.

NA FOTOGRAFIJI:

8. 1. mesto v kategoriji Manjšine, kategorija Serije.

Marina Makovetskaja Ljubljana . “Pot domov” 2009-2010 .

Razpad Sovjetske zveze in posledice državljanske vojne med letoma 1992 in 1997. je majhna srednjeazijska republika Tadžikistan postala ena najrevnejših držav na svetu. Mladi zdravi ljudje postanejo stalni ali sezonski delovni migranti, da bi preživljali sebe in svoje družine. Trenutno jih je v Rusiji približno 1,5 milijona od skupno sedmih milijonov prebivalcev. Vsako leto spomladi na železniško postajo Kazanskiy prispejo nabito polni vlaki iz Dušanbeja. Pozno jeseni, ko je dela za prišleke malo, se gostujoči delavci vračajo domov.

NA FOTOGRAFIJI:

9. Denis Tarasov “Glasba v temi”. Jekaterinburg .

Iz publikacije Glasba v temi.

Prepevajo priljubljene popevke. Poslušajo drug drugega. Ne vidijo. Hiša kulture Vseslovenskega društva slepih v Jekaterinburgu je čudežno ohranjen kraj, kjer pojejo. Prirejajo koncerte. Pevci pojejo zase in za tiste, ki jih želijo slišati, ter za svoje prijatelje in sorodnike. Za sebe in za svoje.

NA FOTOGRAFIJI:

10. Tatjana Iljina “Maša, deklica na invalidskem vozičku” Ljubljana .

Iz serije “Maša, deklica na invalidskem vozičku”.

Maša je lepo, inteligentno, uspešno in nadarjeno dekle, ki je bilo pri 16 letih udeleženo v prometni nesreči. Ta tragedija in številne operacije, ki jih je prestala, niso spremenile njenega veselega in radostnega razpoloženja. Moški se ves čas zaljubljajo v Mašo. Maša ima zanimivo službo, veliko potuje, tudi sama, in vozi avto. Maša lahko iskreno uživa v življenju in pomaga številnim ljudem.