Zgodba o fotografiji: Marshak.

Galerija klasi solo fotografije iz knjige Leonida Lazareva “Bullet for Takumar”, v kateri filmi podrobne predstavitve predstavitve, ki so spremljale nastanke fotografije. V tem odlomku je zgodovina o fotografiji C.I. Marshak.

Leonid Lazarev. Z.Ja. Marshak, 1964.

Leta 1964 sem stopil na prag nove revije Krugozor. Zaposlili so me kot Uslu. Prva urednijanaloga je bila posneti pesnika S.Ja. Marshak. Glavni urednik, ki mi je dal to nalogo, je rekel:

– Marshak je pomembna osebnost. Potrebujem sliko za revijo. Velika. Poskusite.

v Ljubljani, so bili v okolici ulice Gorkega pesniki in pisatelji v bronu. Grenki, Majakovski, PU. Marshakovo ime, ki je skozi U sambenike in radio prodrlo v vse moje pore, sem zaznala kot bronastega. Za, da je bil v, je v. Bila sem obremenja z veliko odgovornostjo, velika posebej zato, ker je bila to moja prva naloga v uredni.

K pesniku nisem sam, z mano so bili novinarji za zvok in besedilo. Tako je potekalo delo v reviji Krugozor: eden je fotografiral, drugi je pisal zvo… Naloga je bila narediti portret. Seveda ni nujno, da gre za doma. To ne sme biti biti reporta, naklju. Velika soba z veliko pohi velika dvorana, drobni predmeti, zaves, veliko prahu. Soba je temna, celo zelo temna. Kar nekaj samorasa sem potreboval, da sem si dobro gledal na samorega junaka. Moje o samoti so se morala navaditi na samonibko svetlobo. Na nekem kavču ali celo postelji sedi fizično majhen moški z deformacijo ramen – njegovo desno ramo je višje od leve, z nekoliko ravnodušnim utrujenim pogledom, ki brezbrižno gleda predse v čaka. V uniformi. Za njim sta utripali dve jekleni jekleni s kisikom. Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia, Slovenia. Ne po po dobro in mora biti.

V rokah imam fotoaparat s samorno-belim filmom, majhno optiko, brez bliskavice in pomo. Bovec, a ne morem-popustiti moram sodelavcem. Ko je mikrofon pri samanthanu in radijskem novinarju postavljanje vpra. Zvok kamere lahko pokvari posnetek. Pribli sam, razgledam, se oddaljim, grem levo, desno in se razgledam. Ni primeren za fotografiranje. Skoraja tema, pomanjševanje svetlobe. Tudi v ekspoziciji ni dovolj svetlobe, ta. “Kako Nari?? Kako re. Nehote sem si predstavljalni pogovor z glavnim urednikom, medre bi snemal brez kakr. Strapon. Moja u. Kaj storiti? Odidem na hodnik in nagovorim:

– “Ali lahko premaknem zavese na oknih??

– Da, prosim. Vendar ne za dolgo. Svetlobo.

Odmaknem desno zaveso, da osvetlim levo stran obraza. DrTuber DrTuber DrTuber DrTuber DrTuber DrTuber. Pri samotigite zgornje Lu. Vendar je slika ohlapna, razmetana, nekontrastna, brez teksture. Katerabittcum si ogledam svojega junaka. Gube, ki jih ima v velikih kolih na obrazu-to mora biti za vsak uspeh, za vsako literarno. Veste, kot prstni odtis usode je verjetno na njegovem obrazu. Lah jo preberete v vsaki njegovi gubi, napetosti ustnic, malce pasivnem pogledu.

Moji sodelavci vzamejo mikrofone in zainternejo snemati medsebojni dialog. Mikrofoni vas ovir, ovir vas. prosim te, da jih malo premakne. Bom, mislim, da moram. Izdelava spletnih strani od spodaj bo pove. Pokleknem pred njimom, razgledam v kamero, njegov obraz je izkrivljen. Lobanje z ustnicami. V temi je na stropu nekaj podrobnosti. Z vidika kompozicije. Zat. Vstajam s kolen. Z leve-baloni nas ovirajo, profil mo. Po desetinah negotovih posnetkov najdem to samenko, s katere lahko in moram fotografirati. Tihi kot. Mo kadra se prenese na izraz njegovega obraza, vendar je svetlobe premalo. Spet se obrnem na gospodinjo in jo vpra sam, ali je na voljo namizna svetilka.

– Ena je na mizi. Zdaj vam ga bom prinesel.

V rokah mi drži standardno črno plastično svetilko, ki se lahko upogne z zelo šibko žarnico. Vklopim. Od mojega junaka je precej oddalen, svetlobe iz njega skoraj ne. Kaj storiti? I lah lah lah lah Lau, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk, hhk. Vstavil sem petinosemdesetmilimetrski. To je tako imenovani portreti objektiv. Vendar se mi zdi vzorec objektiva v tem primeru nezanimiv. Petinpetdesetmilimetrski objektiv Takumar, japonski objektiv Asahi-Pentaks. Slika se zdi bolj medra, bolj voluminozna, bolj kontrastna, bolj izbo medra. Toda kaj storiti s svetlobo? Spet se obrnem k gospodarji:

– Morda imajo sosede namizne svetilke, prenosne svetilke?

– Ja, po.

Za vrata slivam kratek pogovor s sosedi. Pojavita se dve Lu. Ena je podobna, druga ima roza sen. Sem snel, ne da bi vpra. Postavitev teh svetilk na levo in desno stran. Na levi strani je bila prilo prilo, da na kos pohi koštva postavite svetilko, ki je bila nekoljko na vrhuu. Svetloba je postala toga. Kot vir je postal berljiv. Ni dobro. To ni tako dobro kot streljanje z vetrobranskim steklom. To je neprofesionalno. Ustvariti moram niansiran vzorec. Ustvariti moramo sliko o.

Ne glej me. Mislim, da premiera pogled z leve na desno, vendar se ne osredoto na vidno. Notranji svet, da bi se osredotočili na to, kar se dogaja pred njimom. Kako opozoriti? Kako mu pomagati, da se ponovno zbere? Najblinja mu je njegova umetnost. Na to ga moram spomniti. Naj me pozorno pogleda. Toda kako..? Ko sem zaentel kadrirati od zelo blizu-telo je izginilo, ena glava. Preginila je vrsta podstavka s posebnimi detajli-vitka ramena, gube na srajci, skupno. Prihod do zaklju, da ne bi smeli snemati bli. Sestavljanje z rokami in rameni. Je nekoliko po. Detajl srajce, asimetrično ramensko obzorje – vse to postanejo nujni atributi. Visoko nagubano in delati. Kako biti? Svojega junaka. Kako vzbuditi njegovo za goste?

Minilo je nekaj dolgih minut. Streljanje se je zainterelo krhati. Slivov..

Vrstice v moji glavni je napisal mo. Pokazal sem na svoje kolege. Zatrotek recitiranje:

– Gospa je oddajala prtljago

Kav,

Kov,

Kov,

Slika,

Kolatarica,

Kartonu

In psi.

Njegove so se ob prvi besedi zasvetile in se vrnile k meni in je zelo pozoren. Moja reakcija je bila takoj. Pomislil sem, da je “rez”. Umaknil sem se s Spu samanim fotoaparatom, kot da bi hotel reuteri: “snemanja je konec!. Nekaj samosvoja je ve samosvoja novinarjev napadalo na samosvoja junaka. Je odgovoril. rekel mi je, da je” krugozor ” dobra beseda za naslov, da reviji samotni ustvarni uspeh in da je vse v redu ter da je vesel, da se je ekipa.

Ne, ne smete biti tako samozavestni, situacijo morate podvojiti. Nezadovoljen sem bil tudi s svetlobo. Obrnem se k svojim kolegom:

– Ali lahko Dr. svetilko in ta seznam tuk, prosim?. Na eni strani sem vir svetlobe usmerila proti listi in tako ustvarila mehko svetlobo, na levi strani pa je namizna svetilka osvetlila vrh glave. Malo se popravim. Slika mi je v. Zdaj je bilo vpra? Ponavljanje iste poteze. Branje:

– In to je p. V hientri, ki jo je zgradil Jack.

Skoraj se mi je nasmehnil. Spet lahko pritisnem desni gumb.

Sem lahko videl le v laboratoriju. Sem gradivo, bilo je veliko neuspe posnetkov, a le ta dva posnetka, ki sem ju skrbno pripravila, sta se izkazala za popolna. Ena se je izkazala za malo bolj. Mojstrov pogled je bil osredoto, pozoren. O Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo Lo. Samo ta lusterlovek lahko dobi pravico do nadaljnega. Menim, da je moje delo dobro delo.