Detektivska zgodba o fotografinji Vivian Maier

Jeseni 2013 je v Centru za fotografijo Gennbusch v Chicagu postala članica družine Gennbusch. Razstava fotografij Vivian Maier, ki sta jo pripravila brata Lumière, je bila zelo uspešna. Zgodba o odkritju fotografinje Vivian Maier je skorajda detektivska zgodba, ki pritegne toliko pozornosti kot njene fotografije. Zgodba Vivian Maier bo vedno detektivska zgodba – zanimiva in poučna. Hvaležni smo usodi in Johnu Maloofu.

Zahvaljujemo se Centru za fotografijo bratov Lumière. Zahvaljujemo se fotografskemu centru bratov Lumière

za posredovanje fotografij.

Leta 2007 je mladi čikaški nepremičninar in lokalni zgodovinar John Maloof na lokalni dražbi kupil več škatel starih filmov v upanju, da bo z njimi ilustriral svojo knjigo o predmestju Chicaga. V teh škatlah ni bilo nič primernega, vendar je John po skeniranju nekaj filmov ugotovil, da so fotografije zanimive, in jih je začel postopoma objavljati na svojem blogu.

Le malo ljudi jih je opazilo, a bolj ko jih je John pregledoval, bolj ga je prevzelo, saj je ugotovil, da je našel nekaj izjemnega. To se je potrdilo, ko so bile fotografije naložene na Flickr: prihajali so navdušeni komentarji in ponudbe za razstavo. Ime avtorice, Vivian Maier, ni bilo težko ugotoviti: podpisano je bilo na ovojnicah in potrdilih iz manifestov. Prav tako je bilo mogoče najti informacije, da je Mayer živ in v domu za ostarele, vendar zaradi zdravstvenih razlogov ne more sprejemati pogostih obiskov.

John Maloof ni šel dlje, vendar je z nalaganjem vedno več slik zanimanje javnosti naraščalo in leta 2009 je bilo jasno, da bi bilo dobro izvedeti več o avtorju. John je še bolj “googlal” in na spletni strani lokalnega časopisa našel kratek nekrolog: Vivian Maier je umrla pred dvema dnevoma. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi ga lahko spraševal, razen nekega Johna, Lane in Matthewa, ki so poročali o svoji žalosti ob smrti “druge matere”, “odličnega človeka, filmskega kritika in čudovitega fotografa”. Johnu so ostali le ti podatki in vsebina škatel, ki jih je treba še v celoti razstaviti. Toda ko se je lotil operacije, je našel nekaj namigov, ki so mu omogočili sestaviti biografijo Vivian Maier. Vse, kar vemo o njej, je povzeto iz teh škatel in spominov nekaj ljudi, ki so jo poznali.

Vivian Maier se je rodila v New Yorku, v mladosti pa je živela tudi v Franciji. Leta 1956 je prišla v Chicago in se zaposlila kot varuška pri Gensburgovih, ki so imeli tri sinove, Johna, Lane in Matthewa. Mayerja so primerjali z Mary Poppins. Ekscentrično, zadržano, strogo dekle v velikem klobuku, vrečastem suknjiču in moških čevljih, ki ne pove ničesar o sebi, se ne srečuje z nikomer, povsod hodi s fotoaparatom in posname en film na dan, vendar svojih fotografij ne pokaže nikomur.

Rad se pogovarja o filmu, politiki in družbi, vendar zavrača vse poskuse vdora v njegov osebni prostor. Je tudi izjemno zanimiva – domov prinese mrtvo kačo, dečke pelje na pokopališče, z njimi gleda avantgardne filme in poskrbi, da jih mlekar v šolo odpelje s svojo prikolico. Edino dragoceno premoženje, ki ga ima, so kasete, ki jih snema, amaterski avdio- in videokasete ter časopisi. Kupi časopisov, ki jih ni mogoče zavreči, saj je v vsakem od njih kakšen pomemben članek, ki ga boste nekoč želeli ponovno prebrati.

Leta 1972 Vivian zapusti Gensburgove: otroci so odrasli in ne potrebujejo več varuške. V naslednjih letih se je skupaj s svojim ogromnim arhivom selila od družine do družine. Toda kaj se zgodi z osamljenimi varuškami brez stalnega prebivališča, ko se postarajo?? Nekatere odletijo z vetrom, nekatere pa na srečo najdejo hvaležni skrbniki, ki jim najamejo stanovanje in pomagajo z denarjem, in ko oskrbovanke same postanejo potrebne stalnega nadzora, jih namestijo v spodoben dom za ostarele. John, Lane in Matthew Gensburg so do konca leta skrbeli za svojo nekdanjo varuško. Toda zdi se, da so njene stvari popolnoma izgubile zanimanje. Pristojbine za skladiščenje številnih škatel v skladišču so prenehale prihajati in skladišče jih je prodalo na dražbi. Če kupec John Maloof ne bi bil tako navdušen, svet ne bi nikoli izvedel za fotografinjo Vivian Maier.

Fotografirala je vse okoli sebe, kar se ji je zdelo zanimivo: ljudi, dogodke, predmete, izložbe, izdelke, avtomobile, smeti in lastne odseve – skratka, ulično fotografijo. Razlika med ulično fotografijo in njej bližnjo reportažno in dokumentarno fotografijo je v tem, da ulični fotograf nima določenega cilja. Preprosto hodi naokoli in strelja vse. V čem je čar Vivian Maier? Tako kot vsaka dobra ulična fotografija privlači: svetle like, živa opažanja, nepričakovana soočenja, ironijo, humor, paradokse, lahkotne absurde in lepoto vsakdanjega življenja, ki je v življenju ne opazimo, na fotografiji pa nam je všeč, saj daje vrednost trivialnim, nepomembnim, minljivim stvarem.

Vivian Maier so primerjali s skoraj vsemi slavnimi uličnimi fotografi: Evansom, Curteschem, Cartier-Bressonom, Duanom, Levittom, Modellom, Frankom, Friedlanderjem, Winograndom in drugimi. Med več deset tisoč slikami in še nismo videli vseh – nekateri filmi še vedno niso bili skenirani je mogoče najti slike “v slogu” katerega koli od njih. Na tisoče slik in brez izbire avtorja – s tem imamo opravka. Gledalec občuduje Meierjeve fotografije iz očitnih razlogov: splošnega porasta zanimanja za ulično fotografijo, nostalgije, avtorjeve skrivnostne osebnosti in njegovega nedvomnega talenta. Fotografije prikazujejo življenje v Chicagu v 50. in 70. letih prejšnjega stoletja. Barviti liki, smešne, nenavadne ali ganljive situacije, različni kostumi, podrobnosti, stališča.

Slike so jasno čitljive, zato je gledalcu jasno, kaj naj gleda, kdo je glavni junak in kaj se dogaja. Toda avtorjev izbor in urejanje slik pomeni za zgodovino prav toliko kot samo fotografiranje. Predstavljajte si, da bi nenadoma našli neobdelane arhive nekega nič kaj slavnega Henrija Cartier-Bressona ali Ansela Adamsa, v katerih je vse pomešano: tisto, kar sta izbrala za knjige in razstave, in tisto, kar bi z obžalovanjem zavrgla. Tako bi se zgodilo, da bi Cartier-Bresson in Adams, ki ju poznamo, postala klasična fotografa, ki sta sodelovala pri oblikovanju vizualne kulture dvajsetega stoletja? Mislim, da ne.

Kritiki imajo o Maierju različna, včasih diametralno nasprotna mnenja. To ni presenetljivo. O njej ne vemo ničesar. Kot fotografinja po poklicu je fotografirala, ker si ni mogla pomagati. Kot profesionalna avtorica ne obstaja. Nikoli ni razstavljala, tiskala, prodajala, ni imela učiteljev, sodelavcev, učencev ali gledalcev. Nimamo pojma o njenem razumevanju fotografije, poznavanju drugih fotografov, namernem posnemanju drugih, njenih citatih ali parodijah. Težko je reči, ali je izjemna obrtnica ali le nadarjena. O svojih pogledih na ljudi, politiko, družbo, mesto, Ameriko, umetnost in fotografijo nam je povedala preveč – torej nič konkretnega in jasnega. Nikoli ne bo del zgodovine fotografije – le opazen element, le vizualni odmev ob ikoničnih avtorjih, pogledih in konceptih. Prav tako ne vemo, ali nam je Viviane Meyer sploh želela kaj povedati. Morda je fotografirala le zase in se ni imela za fotografinjo.

Zgodba Vivian Maier bo vedno detektivska zgodba – zanimiva in poučna. A še vedno se zahvaljujemo usodi in Johnu Maloofu zanjo.