Fotografija je zame opazovanje in spraševanje, na splošno pa sprijaznjenje s svetom, iskanje njegove lepote in sestavljanje lastnega mozaika. Vsakič znova sem presenečen, da je svet, ki sem ga ustvaril, nekomu blizu, da ljudje v njem najdejo nekaj, kar se ujema z njihovimi mislimi in občutki, in to me lahko samo razveseli.
1. “Grafika”. Ljubljana. december 2011
Barve so povsod, le videti jih morate
Takoj moram priznati, da sem zelo len umetnik. Namesto da bi raztegoval platna in iztiskoval barvo, vzamem fotoaparat, pritisnem gumb in rezultat je takojšen. Obožujem napredek in vse, kar so izumili leni ljudje, kot sem jaz: pomivalne stroje, pralne stroje, robotske sesalnike in druge računalnike, saj ti sprostijo toliko časa, da lahko samo snemaš! To je moje delo. Zlasti ko sije sonce, so barve okolice bolj žive – in to je zame zelo pomembno. Grem na ulico in včasih prehodim tudi do dvajset kilometrov na dan v iskanju dobrih posnetkov. Fotoaparat poskušam imeti vedno pri sebi, tudi ko grem v lekarno ali na poslovni sestanek.
Mislim, da se je vse začelo, ko so me kot nezavestnega otroka odpeljali na Kubo. Tam sem se zaljubila v živahne barvne kombinacije in jih ves čas uporabljala v svojih delih: pri slikanju, ilustriranju revij in zdaj na fotografijah. Naučila sem se najti barvo, kamor koli grem, pa naj bo to v Ljubljani, Irkutsku, Rostovu na Donu ali kjer koli drugje. Sprva so bili ljudje presenečeni in niso mogli verjeti, da je nekaj takega v njihovih mestih.
Že od svoje prve samostojne razstave sem poslušala vprašanja o manipulaciji slik in Photoshopu, vendar so se tega vsi navadili, še posebej potem, ko sem začela poučevati “Barvo v fotografiji” na Šoli za vizualne umetnosti. Tam in na umikih učim druge videti barve. Izkazalo se je, da ga veliko ljudi ne vidi, ker preprosto niso pozorni, večina ljudi pa ceni zgodbo in literarno plat. Toda če pomislimo, razumevanje pride šele, ko nekaj vidimo in občutimo. Vendar menim, da je v fotografiji pomembno vse: motiv, kompozicija, barva. Ne bom posnel najlepšega prizora, če ne vidim celotne slike. S fotoaparatom v rokah sem torej še vedno umetnik in se ukvarjam predvsem z umetniškimi vprašanji. Pri ravninah, na primer, poskušam biti zelo previden, saj so dvodimenzionalne, slika, ki jo ustvarjajo, pa je le iluzija, da so tridimenzionalne. Tako ustvarim prostor v kadru, da ustvarim prizor, kjer se odvija dogajanje. Pomembno mi je, da se zgodba, ki jo fotografiram, prilega enemu samemu kadru, brez namiga, da je še nekaj zunaj njega. Zame je vsaka slika popolno umetniško delo. Še en posnetek, še ena zgodba. Zato se ukvarjam z ulično fotografijo in ne s poročanjem ali novinarstvom, kjer moraš poročati o dogodkih in pripovedovati o tem, kaj se dogaja v svetu, v državi. Sem filmski ustvarjalec v svojem svetu, čeprav je narava precej dokumentarna in realistična.
Fotografinja Vivian Del Rio
Vivian Del Rio – umetnica, oblikovalka, fotografinja, članica Moskovske zveze umetnikov in Ruske zveze fotoumetnikov. Rojen v Ljubljani. Otroštvo je s starši preživela na Kubi. Izobraževal sem se na Moskovski državni univerzi za tiskarstvo, smer grafično oblikovanje. Diplomiral na Carmarthenshire College of Technology and Art Združeno kraljestvo .Fotografija, slikarstvo, ilustracija, oblikovanje. Avtor knjig “Nezavedno”, “Ozelenitev” in “Habana + Ljubljana”. Njena dela so bila večkrat razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah. Živi in dela v Ljubljani.
Havana in Ljubljana
Pogosto mi očitajo, da ne znam povedati, kje so bile moje fotografije posnete. Z enakim uspehom so lahko iz Pariza, Berlina, Moskve ali Kube. To je podlaga za knjigo “Habana + Ljubljana”, ki je pravkar izšla pri založbi FotoKarta. Mislim, da ni pomembno, kaj, kje in kaj oseba fotografira – pomembna je njena osebnost, kaj želi povedati ljudem okoli sebe. Subjektivni pogled posameznega fotografa je pomemben. Knjiga temelji na primerjavi dveh meni dragih mest: v enem sem se rodila in v njem živela vse odraslo življenje, v drugem pa sem preživela le zgodnje otroštvo. Gledam, primerjam, analiziram in ugotavljam, da so si manifestacije življenja v obeh prestolnicah zelo podobne in da so ljudje ljudje, vendar so pogoji, v katerih se znajdejo, različni.
V Angliji sem opazoval naslednjo epizodo: zelo primitivni moški in ženske so stali na peronu in čakali na vlak. Toda nepričakovano je pripeljal vlak z veliko manj vagoni kot običajno. Kaj se je zgodilo z angleščino? V hipu so se spremenili: objokani in razjarjeni so hiteli zasedati svoja mesta. Okoliščine so se spremenile, nato pa so se spremenili tudi vedenje in ljudje. Okoliščine so lahko glinena tla, prevelika vlažnost, osem mesecev zime, žgoče sonce … in še veliko več.
Fotografija – priložnost za opazovanje in čudenje
Pred kratkim sem se znašel v mestu, v katerem nisem bil že pet let, in nisem navajen, kako se gibati. Toda presenečen sem ugotovil, da je ta hiša, in ta, in ta kabina, in to okno … In po takih “zarezah” sem prišel na pravo mesto. Izkazalo se je, da fotografija ni le dokaz obstoja: “Bil sem tukaj, videl sem”, temveč tudi možnost zapisovanja in pomnjenja podrobnosti, ki jih v vsakdanjem življenju običajno ne opazimo. To je kot dodaten spomin. Ko gledam svoje fotografije, se spomnim, kdo jih je posnel, kdaj in kje so bile posnete, včasih celo vonjav, zvokov in besed. Opazujem tudi najmanjše podrobnosti, ki se mistično začnejo rimati in sliki dodajo dodaten pomen.
Zelo sem vesel, da so končno izumili digitalni fotoaparat, ki ne omejuje števila posnetkov, ki jih lahko naredim: ni mi treba skrbeti, da bom kaj uničil ali da mi bo zmanjkalo filma. Zame je to neke vrste svoboda, ko mi ni treba razmišljati o materialu in se lahko popolnoma potopim v opazovanje in kontemplacijo.
2. “Transition” iz filma “Little Brothers and Sisters”. Ljubljana. september 2008
Seveda je fotografija zelo spremenila ne le moje življenje, ampak tudi mojo osebnost. Postal sem veliko bolj samozavesten, še bolj predrzen. Ugotovil sem, da se veliko lažje sporazumevam z neznanci – in sčasoma tudi z ljudmi, ki jih poznam. Odšel sem od doma, veliko potoval in videl kraje, ki jih brez fotoaparata ne bi nikoli obiskal. Postala sem zelo pozorna in razvila hiter odzivni čas. In zelo sem zadovoljen, da se mi je vse to zgodilo, se mi dogaja in se mi bo, upam, dogajalo tudi v prihodnosti.
3. Osnovnošolci. Havana. Kuba. februar, 2014
Fotografija je seveda spremenila moje življenje, pa tudi mojo osebnost. Sem veliko bolj samozavesten, celo bolj predrzen. Veliko lažje komuniciram z neznanci in sčasoma tudi z ljudmi, ki jih poznam. Odšel sem od doma, veliko sem potoval in videl kraje, kamor brez fotoaparata ne bi šel. Postala sem zelo pozorna in razvila hiter odzivni čas. In zelo sem srečna, da se mi je vse to zgodilo, se dogaja in se bo, upam, dogajalo tudi v prihodnosti.
4. “Pogled.”. Dekle na javnem prevozu. Havana. Kuba. februar, 2014
5. Šolarji v okrepčevalnici. Havana. Kuba. februar, 2014
6. “Pogled” iz filma “Za steklom”. Ljubljana. oktober, 2008
7. Zelena stena. Havana. Kuba. februar, 2014
8. Ulični berač. Havana. Kuba. februar, 2014
9. “It’s about time” iz serije Men in Pink. Ljubljana. april, 2008
10. Delovno popoldne. Havana. Kuba. Februar 2014
11 “Kaj je tam zadaj Ljubljana?”. Ljubljana. junij, 2013
12. “Srečno novo leto, srečno novo srečo”. 1. januar 2013. Ljubljana. Rdeči trg.
Kakšen je Vaš nasvet za tiste, ki želijo usmerjati svoj lasten svet tako kot Vi?
Ali fotografkinja Vivian Del Rio sodeluje tudi s drugimi umetniki ali ustvarja le svoje delo?