“Fotografski portret je portret nekoga, ki se zaveda, da je fotografiran. Del portreta je, kako razpolaga s tem znanjem,” je dejal Richard Avedon. Drugi glavni del portreta je fotografova namera in uresničitev te zamisli.
August Sander. Umetnik Gottfried Brockmann , 1924.
Natisnil Gunter Sander leta 1980. © Die Photographische Sammlung/
SK Stiftung Kultur – August Sander Archiv, Köln; RAO, Ljubljana, 2013
Fotografski portreti, kot jih je ustvarila Galerija Priska Pasquer Köln
Namen fotografa in pričakovanje modela – zgodovina fotografskega portreta je sestavljena iz razvoja njune medsebojne kombinacije. Konflikt, sodelovanje, dopolnjevanje, disonanca, kompliment, laskanje, nasilje – veliko možnosti. Seveda so tu še splošne ideje dobe o lepem, primernem, dostojnem.
Rezultat je podoba osebe. Včasih se zavzema za globino, drugič se zadovolji s površino. Fotografski portret, tako kot slikarski portret, lahko namesto obraza prikazuje masko ali poskuša razkriti pravi, resnični obraz, ki s prostim očesom ni viden. Za razliko od slike pa pri fotografskem portretu posameznik morda sploh ni zanimiv.
Fotografija je bila od svojega rojstva razglašena za znanstveno orodje. Nastal je izjemen način dokumentiranja, katalogiziranja in arhiviranja. Etnografija, antropologija, medicina, sodna medicina – to so področja, ki so zbrala ogromne fotografske arhive, kjer vsaka fotografirana oseba ni le posameznik, ampak predvsem primerek, tip, predstavnik.
Tu je studijski portret iz devetnajstega stoletja, spoštovanja vreden in standarden, skupek šablon in klišejev, kodeksov in konvencij. Z njo si lahko ogledate, kako so si takratni ljudje predstavljali sami sebe, kako so želeli biti videni. Tu je izjemni portretist Nadar – obdobje je enako, a pristop je drugačen. Trenutek in vtis, čustvo in gibanje proti nespremenljivosti in monolitnosti ustaljenih vzorcev.
Tu je začetek dvajsetega stoletja – in August Sander, ki želi s fotografsko objektivnostjo analizirati značaj svojih sodobnikov in sonarodnjakov. George Harrell in zlata doba hollywoodskega glamurja: portreti bogov in boginj, ki jih moraš častiti in občudovati.
Jusuf Karš ne predstavlja bogov, temveč junake – najboljša človeška bitja sredine dvajsetega stoletja, ki zmagujejo nad zlom in podpirajo visoke ideale, vsak na svojem področju – v znanosti, literaturi, umetnosti, politiki.
Tu je Arnold Newman, ki si je prizadeval napisati celoten roman v enem samem portretu in prikazati značaj, kompleksnost, dvoumnost osebe, njeno mesto v družbi in njene zasluge za človeštvo.
Philippe Halsman, ki poskuša z igro in humorjem prodreti v globine psihologije. Tu je Richard Avedon, glamurozen in grotesken, ki kaže svoje zanimanje za “paradoks, ironijo in protislovje”.
Tu je David Lachapelle, pri katerem se vse svetle osebnosti spremenijo v čudovite, a identične celuloidne lutke, kar, naj se zdi še tako čudno, veliko pove tudi o našem času, samopodobi in samopredstavitvi.
Tu je še Walker Evans, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredil preprosto, a za tiste čase neverjetno stvar – s skrito kamero je snemal potnike v podzemni železnici in tako v žanr portreta vnesel trenutek popolne spontanosti in nenamernosti. Avedonova definicija tu ne deluje. Ti ljudje ne vedo, da jih fotografirajo, in ne nadzorujejo podobe. Toda fotograf ima zelo malo nadzora nad objektom; fotoaparata se ne dotika z rokami, ne gleda skozi iskalo, pretvarja se, da spi, in fotografira s trakom, ki ga drži skozi rokav. Skoraj nezavedni portreti. Zanimivo za zgodovinarja. Ali je mogoče, da je to popolnoma objektivna fotografija?
Henri Cartier-Bresson. Kronanje kralja Jurija VI., 12. maj 1937. 1937.
Srebrno-želatinski tisk. Zbirka Tate, London, darilo Eric in Louise Franck London Collection 2013
© Henri Cartier Bresson/Magnum Photos
HenriCartier-Bresson. Trg Trafalgar Square v pričakovanju kronanja kralja Georgea VI. 1937.
Srebrno-želatinski tisk. Zbirka Tate, London,
Eric in Louise Franck London Collection 2013
© Henri Cartier Bresson/Magnum Photos
MartinaFrank. Greenwich, London. 1977.
Srebrno-želatinski tisk. Zbirka Tate, London,
Eric in Louise Franck London Collection 2013
© Martine Franck/Magnum Photos
Sodobni portret lahko izbere katerega koli od zgodovinskih modelov. Da bi jo razvijali naprej, jo osmislili na sodobni ravni, jo parodirali, se o njej prepirali. Poleg posameznika se sodobna fotografija vse bolj ukvarja tudi z družbo. Poleg tega so tu še umetnost sama, umetniške tradicije in naše dojemanje fotografije. Portret danes postaja kompleksna študija različnih vprašanj. Včasih lahko en projekt govori o vsem hkrati: o fotografiji, o družbi, o odzivu gledalca, ki gleda fotografijo.
Rinecke Dijkstra, Albrecht Tubke in Charles Frege so razvili Sanderjev analitični pristop. Njihovi portreti se zdijo tako dolgočasni kot katalog industrijskega blaga. Gledalec pogosto ne razume, zakaj je to storjeno in zakaj je to storjeno na ta način. Veliki, sijajni plakati na steni galerije prikazujejo običajne državljane, fotografirane protokolarno, kot na dokumentu. Nobene poze, nobene teme, nobene očitne avtorske drže. Kdo so vsi ti ljudje in zakaj so tukaj??
Pri takšnih projektih kot pri Zanderjevem je pomembno samo dejanje zajemanja in zbiranja zbirke posameznikov, ki jim je skupna neka lastnost. Za Tubkeja sta pomembna medij in kronološki okvir. Na primer ljudje, ki že desetletja živijo v isti vasi. Pri Frégerju gre za pripadnost skupini.
Najočitnejši dokaz te pripadnosti je uniforma. Kdo ga raje nosi in zakaj? Za Dijkstro je to stanje prehoda, spremembe, postajanja. Odraščajoči otroci, ženske, ki so pravkar rodile, itd. p. Dejstva, filozofska razmišljanja in sociološke ugotovitve izhajajo neposredno iz samih fotografij. Čim več jih je, tem jasnejša je slika. Pri tem je zelo pomembna zaporednost.
Ti avtorji tako kot Sander s fotografijo razkrivajo tisto, česar s prostim očesom ne moremo videti. Fotografija je način opazovanja nečesa v času in prostoru, način, kako se umakniti v daljavo in ceniti celoten pogled. Ko pogledamo sliko najstnika, vidimo le najstnika – nič zanimivega.
Ob pogledu na sto fotografij najstnikov iz različnih držav, posnetih v več letih, jasno vidimo kvintesenco “odraščanja”, ki vizualno združuje vse najstnike na svetu. Negotovosti, ranljivosti, nerodnosti, ki jih otroci še nimajo, odrasli pa so se jih že naučili skrivati. Ko pogledamo sliko mladeniča, ki se ravno vpisuje v vojsko, ne vidimo nič posebnega.
Tudi fotografija istega dečka, posneta šest mesecev pozneje, je sama po sebi komaj zanimiva. Toda več deset portretov, ki so nastali v več letih in so razporejeni v kronološkem zaporedju, nam jasno pokaže, kako zelo se je notranje spremenil, ne da bi se fizično spremenil.
Vsi vedo, da lahko fotografija razkrije skrito. Fotografija je čudovito orodje za znanstveno analizo. Bolj ko smo odmaknjeni, protokolarni in neosebni, bližje in natančneje se približujemo dejstvu. Vendar pri vseh teh portretnih projektih niso pomembna le dejstva, temveč tudi človeške izkušnje, čustva, kulturne norme, pogled na svet. Vse to izhaja iz dejstev. Nespremenljiva zmožnost fotografije, da omogoči takšne sklepe, je glavna tema, s katero se ukvarjajo ti umetniki. Fotografija o družbi in kulturi, poleg tega pa tudi fotografija o fotografiji.
MariaIonova-Gribina. Portret Nadie Tolokno
Še nekaj primerov. Delo nemške avtorice Bettine von Zwel lahko razumemo kot laboratorijsko analizo fotografskega portreta, vključno z vsemi njegovimi sestavnimi deli: čustvi modela in gledalca , govorico telesa, simboli in od česa je odvisna njihova pravilna interpretacija , nadzorom in odsotnostjo nadzora s strani pozerja in fotografa itd. p. Brez posebne razlage ni povsem jasno, kaj se pravzaprav dogaja. Ljudje v enakih oblačilih, fotografirani na nevtralnem ozadju, so videti nekoliko nenavadno, vendar je težko pojasniti, v čem je ta nenavadnost. Vendar je pomen večine poskusov, ki potekajo v znanstvenih laboratorijih, brez razlage prav tako nejasen.
Bettina von Zwel fotografira ljudi, ki ne nadzorujejo svojega videza, se ne zavedajo trenutka, ko bodo fotografirani, in so popolnoma zatopljeni v fizične ali čustvene procese, ki se dogajajo z njimi. Posnetek je nastal nenadoma – v trenutku, ko se nenadoma zbudite, zadržite dih ali v temi poslušate čudovito glasbo. Gledalec ob pogledu na te portrete, ki ne ve, kako in zakaj so nastali, še vedno čuti empatijo. Kako in zakaj se to zgodi, kateri mehanizmi so pri tem udeleženi? Izražanje, fiziologija, anatomija in estetika se združujejo kot predmeti. To je precej daleč od običajnih predstav o “umetniški podobi”, vendar je zanimivo raziskovanje umetnosti prek umetniških medijev. Walker Evans je s svojimi nezavednimi portreti potnikov podzemne železnice stopil na to pot, sodobna konceptualna fotografija pa gre vse dlje in dlje.
Tudi projekt Tujci japonskega avtorja Shizukija Yakomiza je na prvi pogled daleč od tega, kar bi lahko označili za vizualno lep in psihološko poglobljen portret če ostanemo v tradiciji, ki se je uveljavila na začetku in sredi dvajsetega stoletja . Toda če se boste potrudili in se poglobili, boste odkrili številna presenečenja.
V različnih mestih po svetu je umetnik poiskal primerno stanovanjsko hišo in njenim stanovalcem pošiljal pisma, ki se je začelo z besedami “Dragi neznanec!”. Tujec sam je moral ob določeni uri gledati skozi okno, da ga je bilo mogoče videti z ulice. Fotografiral ga je Shizuka Yakomizo.
Portretiranec fotografa ni nikoli videl in o njem ni vedel ničesar, imel je le pismo z zahtevo, ki ga je lahko prezrl ali pa se z njim strinjal. Fotografinja o modelih ni vedela ničesar – fotografirala jih je le z ulice. Nobenega stika, le posnetek neznanca, ki gleda v temo, v kateri se skriva drug neznanec.
Oddaljenost in skrajno zaupanje, javno in zasebno, anonimnost in prikazovanje, sodelovanje in nadzor. Prehod ene stvari v drugo med dokumentarnim in uprizoritvenim vidikom fotografije. Raziskovanje interakcije med umetnikom in okoljem, med fotografijo in predmetom. Popolnoma distanciran in brezoseben – a hkrati izjemno čustven in psihološko impresiven projekt.
Fotografija kot performans, fotografija kot raziskava, fotografija kot način opozarjanja na vprašanja telesa, spola, morale, tipičnega vedenja, nezavednih reakcij, kulturnih razlik in stereotipov. Fotografija kot raziskava fotografije same in njenega mesta v kulturi. Sodobni portret se ukvarja z vsemi temi stvarmi, zato je veliko zanimivih tem za pogovor.
Za posredovane fotografije se zahvaljujemo Muzeju multimedijske umetnosti Ljubljana .
Fotografije Henrija Cartier-Bressona in Martine Frank so na ogled v Muzeju multimedijske umetnosti Ljubljana na razstavi “Drugi London” v okviru X. mednarodnega festivala fotografije v Ljubljani “Photobiennale-2014”.
Kdo so ti ljudje na fotografiji? Kaj je namen portretiranja danes? Ali gre za posebno priložnost ali zgolj izraz umetniškega izražanja? Kaj je sporočilo, ki ga želijo posredovati skozi portrete? Zanima me tudi, kako se je portretiranje razvilo skozi leta in kaj so njegove različne oblike in vloge v sodobni družbi. Bi lahko podali nekaj primerov znanih portretiranih osebnosti? Hvala za odgovore!