Fotograf Jan Saudek: življenje, ljubezen, smrt in druge malenkosti

V življenju Jana Saudka se je večkrat zgodil čudež. Rodil se je leta 1935 v Pragi. Vendar ni imel “srečnega otroštva”: začela se je druga svetovna vojna. Na koncu se je zgodil prvi čudež: mali Jan in njegov brat dvojček Karl, zdaj slavni grafik, sta ušla poskusom nacističnega taboriščnega zdravnika in preživela. Njegovi starši in drugi člani družine so bili umorjeni v koncentracijskem taborišču Theresienstadt. Drugi čudež: češka nacionalna varnost ga v času “državnih omejitev” ni ujela, čeprav je bil Janov arhiv večkrat zasežen..

Zahvaljujemo se Galeriji klasične fotografije za posredovane fotografije.

Življenje

– Pred žametno revolucijo me je pogosto zasliševala češka varnostna služba. Iskali so moje fotografije, želeli so vedeti, kaj pomenijo. Številne od njih so bile na Zahodu že objavljene. Trdil sem, da je moj dedek te slike posnel v prejšnjem stoletju. Res so bile videti tako, razen tiste, na kateri stojim s strojnico v rokah. Nazadnje me je državna varnost pustila pri miru. Od takrat pa svoje fotografije označujem z 19. stoletjem.

Tretji čudež: postal je mednarodno priznan fotograf.

– Jan, kdaj ste postali slavni?? Kako se je to zgodilo? – Vprašam Saudka.

– Zgodil se je čudež. To je le čudež, odgovori.

Mislim, da je seznam čudežnih dogodkov v življenju Jana Saudka veliko daljši. Med njimi so uspeh v Združenih državah Amerike leta 1970, odprtje stalne razstave njegovih del v Pragi leta 2007, njegova prva razstava v Rusiji leta 2013 in dejstvo, da jo je lahko obiskal sam.

Prihod Jana Saudka v Moskvo je bil pričakovan. Odprtje njegove razstave “Življenje, ljubezen, smrt in druge malenkosti” v Galeriji klasične fotografije je bilo vrhunec letošnje pomladi in je pritegnilo veliko množico oboževalcev. Želeli so si ogledati živega klasika, dela iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja: od njegovih začetkov do svetovne slave in umetniškega premisleka.

Razglednice in plakati njegovih del so se hitro prodajali. Energičen, temperamenten, Jan Saudek je bil res rahlo podoben svojemu rock idolu, glasbeniku Micku Jaggerju: kratka pričeska, črna očala, rdeča srajca, čevlji z odebeljenimi petami. Enaka neodvisnost celotne figure, enaka sproščenost in občutek dostojanstva. Gibal se je po prostoru, se šalil, dajal avtograme in z veseljem odgovarjal na vprašanja.

– Ste morali fotografirati ruske ženske??

– Ne. Vendar vam povem resnico: Rusinje so zelo lepe. Zelo, zelo! Fotografija Rusinje, ki dela na bencinski črpalki Shell v Pragi. Tu nekje visi. – Saudek pokaže na razstavno dvorano, napolnjeno s sto dvajsetimi deli, ki predstavljajo retrospektivo njegovega provokativnega, fascinantnega in šokantnega dela:

– Sem je prišla po naključju. Zelo lepo je!

Pravzaprav je vse na robu: lepo in grdo, erotično in vulgarno, okusno in neokusno. Sprašujem se, kako je umetniku uspelo hoditi po tako tanki črti. Med deli v galeriji mi je najljubša fotografija z naslovom “The Kick”. Prikazuje moškega, ki je podoben Saudku, kako brca debelo in kričečo teto.

Kraljica najstnikov

Odlična metafora, ki je morda ključ do razumevanja njegovega dela! Kot da umetnik dokazuje svojo neodvisnost od javnega mnenja in daje dober udarec javnemu okusu in sprejeti morali. Izjemno pomembno! Fotografovo delo še danes vzbuja diametralno nasprotna mnenja: od ljubezni, občudovanja, spoštovanja in občudovanja do popolne ignorance in zavračanja.

– Za umetnika ni omejitev, meje so izbrisane. “Toda v sebi imam avtocenzuro: pazim, da ne prestopim meja,” pravi Ian o svojih delih.

Jan Saudek je v Rusiji že tretjič. V Sovjetsko zvezo je prvič prišel v času Gorbačova. Pisalo se je leto 1985. Nato pod Jelcinom leta 1993. In zdaj pod Putinom.

– Ali prepoznate razliko??

– Ogromno! Leta ’85 so bila okna pokrita s časopisi, da bi se segrevala. Ljudje so se bali govoriti s tujcem, to je bilo očitno. Zdaj so stvari drugačne.

– Vaše ustvarjalno prepričanje? Kaj bi priporočili mladim fotografom??

– Nikoli ne obupajte!

Na otvoritveni slovesnosti je predstavnik veleposlaništva Češke republike pozdravil vse, ki so prišli na odprtje razstave Jana Saudka:

– Veseli nas, da Saudka poznajo in ljubijo tudi v Rusiji in da je njegova fotografija nedvomno vizitka češke fotografije. To je prva razstava Jana Saudka v Ljubljani. Upamo, da bo slavni umetnik Jan Saudek tu, ob številnih lepih ženskah, našel nov navdih za svoje delo.

Pavla Hodkova in Jan Saudek

Jan Saudek se je šalil:

– Stavim, da na odprtje razstave ne bo prišel nihče. In izgubil sem. Mislila sem tudi, da na pamet vem, kako se odpirajo razstave in kaj naj rečem, a tu sem bila nekoliko zmedena in sem vam zaželela “bon appétit”!

Nato je vzel črni marker in pustil svoj avtogram na beli steni galerije.

– Zmaga! – beseda je odmevala v dvorani in utonila v aplavzu.

Andrej Bezukladnikov, fotograf in producent:

– Črno-bele fotografije Jana Saudka sem prvič videl v reviji Fotoreview v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še vedno se spominjam vtisa, ki so ga naredili: občutek preproste, nekomplicirane svobode. Potem jih je Jan začel slikati in mislil sem, da je kot fotograf končal, ker je začel delati za “zahteve”, da je fotografija postala pomožni material.

Všeč pa so mi tudi njegove pobarvanke, saj še vedno ohranjajo svoboden duh, veliko ironičnega optimizma in lahkotnosti. Zelo preproste slike. Toda včasih se mi zdi, da gre za anekdoto, jaz pa si od fotografije želim priliko in filozofski razmislek o življenju.

Šala mi ni všeč. Jasno je, da je bil trend zaznan in da se je začel uresničevati. Mala tovarna sveč Jana Saudka. Lahko razumemo, zakaj je v galeriji na ogled več barvnih kot črno-belih fotografij: človek kupi več tistega, kar razume.

Vladimir Vyatkin, fotoreporter:

– Ni moj. Skupna zavrnitev. Antiestetika ženskega telesa. Gledam te ženske in nočem več gledati živih žensk. Primitivni skupnostni sistem. Žensko telo kot predmet prvobitnosti in divjine. Teh ljudi civilizacija ni dosegla. Proti estetiki!

Igor Vereščagin, svobodni fotograf:

– Njegovo delo poznam že dolgo. Ne od sovjetskih časov in strašno redke češke revije Fotoreview. Ko sem v njem videl Saudkove fotografije, so me za dolgo časa navdušile. Všeč so mi Saudkove črno-bele fotografije. Njegova prva dela. Dvakrat sem bil v Pragi, v galeriji, kjer visijo njegova dela – tam so večja in naredijo močan vtis. Nekaj jih je tudi tukaj, vendar ne veliko, bolj art-kitsch. Toda Jan je duhovit človek in mislim, da vse jemlje s humorjem in svojega dela ne jemlje z živalsko resnostjo.

Alexey Ushakov, neodvisni fotograf:

– On pač ni prepirljivec. Kakršen je znotraj, takšen se tudi kaže. Z vsemi njegovimi vrlinami in preferencami. o tem ne okleva govoriti.

Veronika pozira za kozarce gospoda Szipka

Mikhail Kryukov, samostojni fotograf:

– Na Saudkovih fotografijah me privlači ljubezen do življenja. V njih je veliko življenja. In veliko ljubezni. To ni pornografija. Nikakor ne! Naj tisti, ki menijo, da je pornografski, jasneje izrazijo svoje mnenje. Razstavo bom obiskal večkrat in si vse natančno ogledal. Jana Saudka sem prvič videl živega. Podpisal sem njegov plakat z žensko, ki drži lobanjo, vesel sem. Všeč mi je, kako snema ženske. To počne na nenavaden način.

– Zdi se mi, da jih obravnava kot spolne sužnje..

– Toda vi ste ženska. In jaz sem moški. Razumem Saudkovo stališče.

– Zanika inteligenco žensk..

– Pretiravate. Ni ga na njegovih fotografijah. Vesel sem, da sem ga videl v živo. To mi je pomagalo, da sem ga bolje začutil in razumel. Je zelo odprt, vesel, lahkoten in karizmatičen. Star je 78 let in obožuje življenje, punce in vse, kar spada zraven. Želim si, da bi bil pri tej starosti tako mobilen, odprt in optimističen!

– Tako zelo je podoben Micku Jaggerju!

– Nič čudnega, saj je iz istega časa in se zdi, da je oboževalec..

Iz pogovora z občinstvom ob odprtju razstave Jana Saudka v Ljubljani 27. marca 2014.